Kot germanist in slavist poučuje slovenistiko in slovenski jezik na Univerzi Washington v Seattlu, kjer je tudi bibliotekar. Michael Biggins je že tretje leto zapored pripeljal skupino 15 ameriških študentov v Slovenijo. Tri tedne so spoznavali slovenski jezik, umetnost, našo družbo in kulturo, precej drugačno od ameriške.
Ko sva se na Sveti Gori, kjer so imeli tri dni bazo za odkrivanje Primorske, zaklepetala, me je očaral z izborno govorico. Z besednim zakladom, iz katerega je preudarno izbiral besede in jih nizal v smiselno zaokrožene povedi, kot znajo to le najbolj spretni govorci in pisci. Nenazadnje se je uveljavil tudi kot odličen prevajalec slovenskih avtorjev v angleščino. Prevedel je Bartolovega Alamuta, pa dela Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Borisa Pahorja, Lojzeta Kovačiča in drugih. Je eden najpomembnejših poznavalcev in promotorjev slovenske književnosti v ZDA. Pod njegovim mentorstvom so nastala številna raziskovalna dela o slovenski književnosti.
S slovenščino se je prvič srečal pred 47 leti. Med študijem germanistike in slavistike je imel srečo, da je na univerzo, kjer je študiral, po zaslugi Fulbrightove štipendije prišel prvi gostujoči profesor slovenščine in slovenistike, ki je eno leto predaval o jeziku in kulturi. In za njim so prihajali drugi, vsako leto eden. "Potem je prišla tudi priložnost, da se udeležim poletnega seminarja slovenskega jezika v Ljubljani. Bivanje v tej deželi, spoznavanje ljudi in kulture me je zagrabilo in od takrat sem s tem nadaljeval," je povedal. Njegova osrednja poklicna naloga je sicer delo bibliotekarja v univerzitetni knjižnici Univerze Washington v Seattlu, kjer je odgovoren za obsežne slavistične zbirke, saj ima univerza dolgo tradicijo študijev prostora srednje in vzhodne Evrope.
Od leta 2009 na univerzi tudi poučuje slovenistiko in slovenski jezik. Ni pa edini zaslužen za to, da je mogoče na Univerzi Washington študirati slovenščino in o njej. Pred njim je tam geografijo predaval slovenski priseljenec Jože Velikonja, tudi zelo ugleden član Društva za slovenske študije, ki ima sedež v ZDA, člane pa po vsem svetu in tudi svojo revijo. Velikonja je bil eden ustanoviteljev tega društva, katerega predsednik je bil zadnjih devet let Biggins. "Zaradi njega se je začela dopolnjevati obsežna zbirka slovenskih knjig v naši knjižnici, od 60. let 20. stoletja naprej. Ko sem prišel na univerzo, je bilo to že nekako utečeno," je pojasnil.
Študijski program v Sloveniji
Slovenščino je mogoče v ZDA trenutno študirati še na Zvezni univerzi v Clevelandu, zaradi tamkajšnje močne izseljenske skupnosti. Na Univerzi Washington lahko študent vpiše slovenščino in jo študira najmanj dve leti, lahko pa tudi več časa. "Vsakemu študentu lahko posvečam veliko pozornosti. Vsak ima veliko priložnosti govoriti med učno uro, kar je tudi potrebno," je razložil Biggins in dodal, da pa je takih, ki se odločijo za slovenščino, vendarle malo.
Pred tremi leti so začeli tudi s tritedenskim programom v Sloveniji, ki ga je do zdaj opravilo 45 študentov. Biggins upa, da je ta program morda začetek nečesa večjega in daljšega. Tudi letošnji udeleženci niso slovenisti. Eden je morda bodoči slavist na začetni ravni, ostali pa so prišli s fakultet za zgodovino, antropologijo, politologijo, umetnostno zgodovino, letalsko strojništvo in poljedelstvo.
"To je verjetno nekaj posebnega za evropske in slovenske razmere, kjer so študiji bolj poenoteni okrog ene same stroke. V Ameriki ima študent na začetku več svobode izbire različnih predmetov. Šele potem, v tretjem, četrtem letniku se bolj specializirajo," je razložil in dodal, da so v tretji generaciji študentov na obisku v Sloveniji pretežno študenti prvega in drugega letnika in le ena od študentk ima neko vez s Slovenijo, saj je njena mama slovenskega porekla. "Ponujamo program, ki ga opisujemo kot meddisciplinarno raziskovanje enkratne kulture s svojo zgodovino, literaturo, glasbo. To je priložnost, da odkrijejo nekaj popolnoma novega, se naučijo nekaj jezika, zgodovine, tudi umetnostne zgodovine in dobijo vpogled v možnost nadaljnjih raziskovanj," je pojasnil. Program se imenuje Slovenija - jezik, kultura in družba na razpotju. "Študentje pridejo sem kot 'tabule rase'. Nihče oziroma zelo malokdo ve karkoli o Sloveniji, tako da lahko začnemo od samega začetka in ko obravnavamo različne tematike, lahko na primer zgodovinske dogodke primerjajo s tem, kar že vedo o ameriški ali evropski zgodovini," je še dodal.
Na razpotju pa, kot je pojasnil, se program imenuje zaradi lege Slovenije na razpotju s štirimi večjimi ali celo velikimi drugimi kulturami, ki so imele v različnih časih ogromen vpliv na razvoj jezika, kulture, zgodovine, usode tega prostora.
Vsak jezik je zanimiv, poseben in pomemben
Na vprašanje, zakaj prav slovenski jezik, je odgovoril, da je vsak jezik zanimiv, poseben in pomemben. Da živimo v časih, ko izgubljamo na desetine jezikov, ki izumirajo. "Slovenščina ni najmanjši jezik na svetu, ni pa tudi največji. Splača se skrbeti zanjo. Slovenci to počnete. Imate ustanove, programe za to in vam je to samo v prid," je še povedal. Kot enega temeljnih ciljev programa je izpostavil željo, da pridejo ameriški študenti v prostor s samostojnim, suverenim, popolnoma samosvojim jezikom, ki nima sebi podobnega nikjer drugje na svetu. Da to izkusijo na lastni koži. Ker danes ves svet govori angleško.
"Ne vemo sicer, kako dolgo bo to trajalo, ampak trenutno greš lahko kot Američan kamorkoli in ti bodo ustregli. Kjerkoli lahko vse poveš po angleško in preživiš, ampak to je nevaren položaj. Kultura lahko postane arogantna. Dobro je, da mladi ljudje izkusijo, da je svet tako raznolik," je povedal.
V Slovenijo pride vsako leto. Včasih tudi dvakrat. Sicer pa slovenščino izpopolnjuje v slovenski skupnosti v Seattlu. Gre za nekaj sto ljudi, za Slovence, ki tam živijo, za izseljence in potomce izseljencev. "Nimamo svojih prostorov, imamo pa hiše, domove različnih članov, kamor kar pogosto povabimo celo skupino na dogodke. Čeprav nisem Slovenec, sem od začetka del te skupnosti. Sem častni Slovenec," je povedal.
Na vprašanje, koliko Melania Trump in Luka Dončić pripomoreta k prepoznavosti Slovenije v ZDA, je odgovoril, da prav gotovo prispevata. "Slovenija najbrž ne bo nikoli stala čisto na vrhu svetovne pozornosti in hvala bogu, v nekih ozirih, ker ni potrebe po tem. Ampak na svoji zemlji ste lahko ponosni in zadovoljni, da ste dosegli res nekaj pomembnega, nekaj občudovanja vrednega. Da na majhnem prostoru obstajate s svojim jezikom, s svojimi navadami, tradicijo. To je kot čudež. Res lepo. In želim si, da študentje med obiskom to spoznajo in začutijo," je še povedal.
Brez Primorske program ne bi bil popoln
Tritedenski program v Sloveniji je kar zgoščen. Vsak dan imajo tri učne ure, popoldne pa obiske različnih ustanov in izlete. Vsak mora opraviti tudi raziskovalni projekt. Gre za poenostavljeno obliko neke resne raziskovalne naloge s področja, ki jih še posebej zanima.
"Študentka letalskega strojništva bo na primer obiskala tovarno Pipistrel in se pogovarjala s strojniki, osebjem, tudi vodstvom, kar je za mlado študentko nekaj enkratnega. Morda se bo tudi pozanimala za študentsko izmenjavo, ki jo ima naša univerza z Univerzo v Ljubljani. Morda se bo vrnila sem in študirala na fakulteti za strojništvo," je povedal. Izpostavil je res dobre povezave med raziskovalci in predavatelji na obeh univerzah, in to na številnih področjih.
Večino časa v Sloveniji, dobra dva tedna, so do zdaj vsa leta preživeli v Kamniku, ki je "blizu Ljubljane, a hkrati ni Ljubljana". Tam imajo takojšen dostop do narave, tako da spoznavajo pravo Slovenijo, hkrati pa so lahko hitro v prestolnici, ki je za njihov obisk in raziskovalne projekte vendarle zelo pomembna. Že drugo leto zapored pa so za tri dni prišli tudi na Sveto Goro, od koder so odkrivali posebnosti Primorske od Kobarida do Nove Gorice in Gorice, Goriških brd, Trsta in Pirana. Kot je izpostavil, brez obiska Primorske program ne bi bil popoln oziroma študenti ne bi dobili celovite predstave o Sloveniji. Z gostoljubjem tako v Kamniku kot na Sveti Gori so zelo zadovoljni. "Odprtost Slovencev do tujcev naj ostane še naprej taka, kot je. Res upam, da bo Slovenija ostala taka, kakršna je, in se seveda ob tem razvijala naprej, kot je potrebno," je sklenil profesor Biggins.
