Francoski art nouveau zamejujemo z letoma 1895 in 1914, ime pa je dobil po trgovini Samuela Binga iz Pariza, La Maison de l' Art Nouveau, ki jo je odprl v Parizu leta 1895. Gibanje je trajalo zelo kratek čas, vendar je pustilo močan pečat, in nakit, ustvarjen v tem obdobju, občudujemo in cenimo še danes. Nastalo je kot neke vrste upor zoper materialistično družbo, kjer so dragulji služili zgolj kot pokazatelji socialnega statusa, saj so zaradi svoje vrednosti postali barometri finančnega uspeha. Za nakit, ustvarjen v obdobju art nouveauja, je značilen odmik od simetričnih postavitev draguljev, predvsem diamantov, in od želje po tehnični popolnosti, s katero so vgrajevali diamante. Namesto na obliko so se osredotočali le še na tehnično dovršenost. Oblike nakita so postale bolj poetične, drago kamenje pa so nadomestili s površinami, prevlečenimi z barvitim emajlom.
Gibanje, ki se je rodilo v Parizu in Bruslju, se je hitro razširilo po vsej Evropi. Oboževalo je asimetrijo, pastelno prosojnost, nekonvencionalne materiale in zaobljene oblike, ki so pripovedovale zgodbe o transformaciji in bile polne čustev. Obudili so že pozabljene tehnike oblikovanja nakita in poudarjali vrednost umetniškega izražanja. Želeli so si odmika od dolgočasnega in serijsko izdelanega nakita, ki mu je manjkalo kreativnosti.
Pred začetkom art nouveauja se je v Angliji razvilo gibanje arts and crafts, ki si je prav tako želelo odmika od mehaničnega in industrijskega oblikovanja, ki je preplavilo Anglijo v letih 1880-1890. Zavračali so masovno narejene izdelke brez duše in povzdigovali lepoto, iskrenost in rokodelstvo. Ta miselnost je vodila tudi k razvoju art nouveauja. Nakit, ki je posnemal naravo, je postal popoln medij te nove filozofije, saj so obrtniki in umetniki lahko oblikovali in izdelovali nakit ročno in tako zadostili zahtevam novonastalega gibanja po individualnem izražanju. Vendar art nouveau ni bil angleški fenomen niti ni bil omejen s samo eno vrsto ideje. Eden njegovih najbolj fascinantnih vidikov je njegova nemirnost in kozmopolitanski značaj. Umetniki in oblikovalci tega obdobja so zelo veliko potovali, ne samo od ene do druge dežele, temveč tudi od ene umetniške zvrsti do druge, in tako ustvarili preplet različnih idej in stilov, ki se kažejo v zaobljenih in organskih stvaritvah.
Leta 1854 se je Japonska odprla Zahodu in navdušenje nad njeno umetnostjo je preplavilo Evropo. Ta stil so poimenovali japonizem in nikjer ni bil izražen bolj kot v nakitu art nouveauja. Japonski tiski, narejeni s pomočjo lesenih šablon, njihova elegantna asimetrija, stilizirane naravne oblike in izčiščena preprostost so nudili radikalno spremembo zahodnih stilov in navdihnili nov vizualni pristop, ki je črpal inspiracijo iz narave. Med prvimi in najbolj predanimi častilci tega stila je bil Lucien Falize, ki je japonsko estetiko ne le sprejel, ampak se je tudi priučil umetnosti emajliranja, ki je bila v japonski kulturi visoko cenjena.
Želja po drugačnosti in po pretrganju vezi s starimi tradicijami in oblikovalskimi pristopi je vidna tudi pri izbiri materialov, ki so jih pričeli uporabljati za oblikovanje nakita. Dragulje in dragocene kovine so začeli oblikovati tako, da so poudarjali mehkobo, pretočnost in ljubezen do organskih oblik, dragoceno kamenje pa vdelovali na način, ki je dajal vtis, kot da raste iz kovine, v katero je bilo vdelano.
Emajl je postal eden najpomembnejših materialov pri oblikovanju nakita, še posebej oblikovan v inovativni tehniki plique-a-jour, ki je posnemala vitraže. Emajl tako ni bil nanesen na kovinsko podlago, temveč v kovinske celice, ki so prosevale svetlobo. Ta tehnika je omogočala oblikovanje kril insektov, ki so zaradi prosojnosti delovala krhko in nadvse realistično. Emajla pa niso uporabljali zgolj zaradi estetike, imel je tudi ideološko vrednost. Kreiranje emajliranega nakita zahteva namreč neizmerno potrpežljivost in veliko delovnih ur, rezultat pa je velikokrat nepredvidljiv. Tako je vsak kos emajliranega nakita izkazoval pristnost, znanje in spretnost zlatarskega mojstra.
