Devetnajsto stoletje je bilo obdobje korenitih industrijskih in socialnih sprememb, vendar so se pri oblikovanju nakita velikokrat vračali v preteklost. V prvih dekadah devetnajstega stoletja je bil popularen klasični stil, poveličevanje antične Grčije in Rima, k čemur so pripomogla arheološka odkritja antičnih mest. Zlatarji so tako začeli za izdelovanje nakita uporabljati starodavne tehnike, s katerimi so lahko imitirali različne antične stile. Zanimal jih je tudi nakit, navdihnjen z obdobjem srednjega veka in renesanse.
Nakit tega obdobja je bil pisan in razkošen, saj so imeli na voljo veliko število poldragih kamnov, kot so ametisti, granati, peridoti, krizoprasi, topazi in turkizi. Kamne so vdelovali v bogato okrašene zlate obode in jih poljubno sestavljali v različne vzorce.
Skoraj skozi celo devetnajsto stoletje je bil popularen nakit z motivi iz narave, okrašen z cvetličnimi in sadnimi vzorci. Ta vzorca sta postala popularna že dokaj zgodaj, tudi zaradi izjemnega zanimanja za botaniko in romantično poezijo. Broške - šopke z umetelno izdelanim in s poldragimi kamni okrašenim cvetjem so si pripenjali na oblačila. Včasih so na obode, v katere so bili vdelani diamanti, pritrdili vzmet, kar je zaradi gibanja kamna še povečalo njegov sijaj. Posamični deli takih šopkov so bili tudi snemljivi in uporabljeni kot lasnice.
Zaradi modernih globokih dekoltejev so bile zaželene zelo bogato okrašene ogrlice, nakit, ki je prej krasil celotno telo, pa so zreducirali na pasove, okrašene s pasnimi sponkami. Moderne so bile zelo dolge, čez pas padajoče, verižice, s katerih je po navadi bingljala steklenička z aromatičnimi olji.
S prihodom napihnjenih balonastih rokavov so postale zaželene velike zapestnice, ki so krasile roko od zapestja do komolca. Prste na rokah so krasili s prstani, tudi po več na enem prstu. Uhani so bili dolgi in primerni samo za preluknjane uhlje, ki so jih, tako kot danes, preluknjali kar zlatarji.
Nov trend pri okrasitvi glave so postale ferroniere, ki so, pripete na nežni verižici ali traku, s samo enim draguljem krasile čelo. Poimenovali so jih po sliki Leonarda da Vincija, La belle Ferroniere, na kateri je upodobljen podoben kos nakita. Popularni postanejo tudi turbani, okrašeni z bogatim kosom nakita, pripetim na sprednjem delu turbana.
Cvetje in sadje, ovekovečeno na nakitu, popularno v začetku devetnajstega stoletja, ob začetku romantičnega gibanja, je ostalo zaželeno tudi v poznejšem obdobju tega stoletja, vendar je sčasoma postajalo vse bolj ekstravagantno in zapleteno. Nadaljevala se je fascinacija z eksotičnimi rastlinami, ki v Evropi sicer niso bile nič novega, vendar se je navdušenje nad njimi z iznajdbo toplih gred še povečalo. Vrtnice, fuksije in dalije so bile med najpopularnejšimi cvetlicami, in prav zaradi tega tudi zelo pogosto upodobljene na nakitu.
Cvetlicam so pripisovali pozitivne lastnosti in zato je tudi nakit s cvetličnimi motivi imel določeno simbolno vrednost. Spominčice so bile simbol ljubezni, šmarnice simbol za povrnitev sreče, bršljan za prijateljstvo in zvestobo. Cvetlični nakit je bil tako idealno darilo za izpoved ljubezni in prijateljstva. Princ Albert je poklonil svoji Viktoriji kar nekaj kosov cvetličnega nakita, med njimi tudi enega, okrašenega z belimi porcelanastimi cvetovi pomarančevca, zlatimi lističi in drobnimi emajliranimi zelenimi pomarančami. Simbolika tega kosa je imela dvojni pomen: pomarančni cvetovi so pomenili, da je čistost kraljične enakovredna njeni ljubkosti, štirje drobni plodovi pomaranče pa so predstavljali njune štiri otroke.
Da bi se čim bolj približali naravnim barvam cvetlic, so uporabljali različne materiale. Bele jagode in cvetovi so bili izrezljani iz kalcedona, rdeče iz koral in karneola, zelene vejice in listi pa so bili po navadi emajlirani z zelenim emajlom in zlatom. Za nakit višjega cenovnega razreda so uporabljali samo dragulje. Najboljše primerke takega nakita so razstavili tudi na veliki razstavi leta 1851.
