Knjiga XIV Iliade pripoveduje, da je Hera, ko je hotela zapeljati Zevsa, nosila vezeno obleko, ki jo je spela z zlatimi iglami, in si nadela zlate uhane z visečimi solzicami. V Odiseji, knjiga XVII, pa so Penelopini snubci, da bi osvojili njeno srce, ponujali kot darila ogrlice, uhane, obleke z dvanajstimi zlatimi iglami in umetelno narejene ogrlice z jantarnimi koraldami.
Oblike in tehnike, ki so bile okoli 3000 let pr. n. št., v času minojske kulture, uveljavljene za izdelovanje nakita, spominjajo na sumerski nakit. Čez čas se je civilizacija razvila v unikatno in izjemno kulturo, kar je vidno tudi pri oblikovanju nakita. Minojci so bili pomorščaki in so iz tujih dežel (veliko so trgovali z Egiptom) prinašali znanje in tehnike za izdelovanje nakita. Približno od leta 2400 pr. n. št. so nakit izdelovali iz tujega zlata.
Kot etruščanski je bil tudi grški nakit narejen za življenje in za smrt. Starodavne upodobitve žensk in njihovih oblek odkrivajo, kakšen nakit so nosile: diademe, uhane, ogrlice, zapestnice in prstane. Najljubši nakit so pokopali skupaj z njegovo lastnico.
Za izdelovanje so uporabljali veliko tehnik in materialov, ki so prispevali k večni lepoti starogrškega nakita. Najpogosteje zlato in srebro, ki sta bila posebno zaželena zaradi mehkosti in prožnosti. Srebro so pogosto izbrali kot dodatek k zlatemu nakitu ali za bolj preproste oblike.
Okoli 1450 pr. n. št. se iz minojske razvije mikenska kultura, katere nakit se ne razlikuje bistveno od minojskega, le da je nekoliko bolj enostavnih oblik. Ker so Mikenci imeli dostop do večjih količin zlata, je tudi nakit tega obdobja pretežno iz te plemenite kovine.
Določen nakit naj bi bil imel magične lastnosti, to verovanje, ki ga potrjuje tudi Plinij, je menda prišlo z Bližnjega vzhoda. Piše, da je imel Heraklejev vozel, ki so ga upodabljali v sredini diademov, zdravilno moč.
Izdelovali so koralde v obliki spiral, rož, človeških glav, hroščev in druge stilizirane oblike. Nekatere enostavne oblike so odtisnili v tanke zlate plošče, gravirali so poldrago kamenje, uporabljali enostavne tehnike emajliranja in iz tanke zlate žice izdelovali ogrlice.
Starogrški nakit je bil bogato okrašen s poldragimi kamni, kot sta kamena strela in ahat, uporabljali so tudi smaragde, granate in ametiste. Za dragoceno kamenje so verjeli, da ima zdravilne in zaščitne lastnosti.
Okoli leta 1100 pr. n. št. je mikenska kultura nenadoma izginila. O razlogih za to lahko samo ugibamo, vendar je dejstvo, da po izginotju te kulture vsaj 200 let praktično niso izdelovali nakita.
Presenetljivo je, da nakit, izdelan v obdobju 1100-900 pr. n. št., močno spominja na tistega v minojski in mikenski kulturi. Najbolj verjetna razlaga za to je, da so Feničani, trgovci iz Levanta, na novo predstavili stile in tehnike, ki so jih pred tem spoznali v minojskem in mikenskem obdobju. Feničani so bili prav tako znani kot odlični rokodelci. Nakit tega obdobja je zato spoj grške tradicije z orientalskim pridihom.
Po tem obdobju se spremeni razmerje moči in bogastva. Na grških otokih izdelajo veliko več kvalitetnega in bogatega nakita kot v Atenah. Razlog za to je najverjetneje pomanjkanje zlata na grški celini.
Ponoven upad izdelovanja nakita je zaznati med letoma 575 in 475 pr. n. št. Najden nakit iz tega obdobja prihaja pretežno iz grških kolonij v Italiji. Šele iz obdobja perzijskih vojn v letih 480 in 479 pr. n. št. se znova poveča količina nakita.
V začetku klasičnega obdobja (475-330 pr. n. št.) je stil zelo podoben tistemu iz 7. stoletja pr. n. št. Izgubilo se je sicer nekaj obrtnih spretnosti pri oblikovanju, vendar so slogi zelo podobni predhodnim. V klasičnem obdobju pa je vendarle zaznati nekaj sprememb. Pojavili so se zlati venci, ki so ostali priljubljeni vse do 4. stoletja pr. n. št.
Okoli leta 350 pr. n. št. postanejo popularni bogato okrašeni uhani, bogate in kompleksno izdelane ogrlice z motivi ptic, storžev in človeških glav. Bolj uveljavljena sta tudi emajl in filigran.
