Eden bolj privlačnih aspektov starodavne civilizacije, ki je 3000 let pr. n. št. pa vse do rimskih časov cvetela v dolini Nila, je bil verovanje, da je posmrtno življenje zelo podobno življenju na tem svetu. In prav zaradi verovanja, da so zemeljske stvari s tega sveta potrebne tudi na drugem svetu, se je v egipčanskih grobnicah ohranilo zelo veliko dobro ohranjenega nakita, večinoma kraljevskega.
O nošenju in izdelovanju nakita pričajo tudi bogato okrašene stene grobnic. Nekateri kosi nakita, najdeni v grobnicah, so preveč krhki, da bi se jih dalo nositi, kar govori o tem, da so bili narejeni posebej za posmrtno življenje, spet drugi pa kažejo znake dolgoletne rabe.
Pri staroegipčanskem nakitu prevladujejo amuleti, ki so jih položili med zavoje, s katerimi so ovili mumije.
V starem Egiptu so nakit nosili ženske in moški, najdemo pa ga tudi na kipih božanstev. Nakit je bil pokazatelj bogastva in menjalno sredstvo. Težke zlate ovratnice so bile standardna kraljeva nagrada uradnikom in generalom. Zaradi velike potrebe po nakitu v zemeljskem življenju in onostranstvu tako ni presenetljivo, da se je obrt izdelovanja nakita že zelo zgodaj razvila v kompleksno umetnost. Potrpežljivi in izurjeni rokodelci so prečudoviti nakit, ki se lahko kosa s tistim iz kasnejših obdobij in je bil narejen v bolje opremljenih delavnicah, izdelovali z bronastim in kamnitim orodjem ter pihalnimi gorilniki.
V samem Egiptu je bilo na voljo zelo veliko lokalnih materialov za izdelovanje nakita: zlata, turkizov, agata in ametistov, srebro in lapis lazuli pa so morali uvažati od drugod. Prav zaradi tega je bilo srebro dragocenejše od zlata. Kot nadomestke za poldrage kamne so uporabljali glazure in steklu podobne substance. Odkrili so tudi, da se steatit ali apnenec, ki ga je lahko oblikovati, v peči strdi in dobi glazuro. Odkrili so fajanso, stekleno pasto, ki ob pečenju dobi čudovito modro zeleno barvo. Pravo steklo svetlih neprosojnih barv pa so začeli uporabljati za časa Novega kraljestva, okoli 1500-1100 pr. n. št. Uporabljali so ga za intarzije in ga niso zapekli na kovinsko podlago kot emajl.
Ogrlice, velike in široke ovratnice, ki so pokrivale prsni koš, in težke ogrlice iz velikih kamnov so bile še posebej popularne. Nosili so tudi diademe, zapestnice, obroče na rokah in gležnjih in različne lasne okraske, uhane pa so začeli nositi šele za časa Novega kraljestva, okoli 1500 let pr. n. št.
Veliki obeski ali pektorali v obliki oltarja so bili pomemben element egipčanskega pogrebnega nakita. Na njih je bil pogosto upodobljen skarabej, na katerega so izrezljali magične uroke. Na zgornjem delu pektorala so na vsaki strani po navadi za pritrditev izvrtali dve luknji.
Večina nakita je imela funkcijo amuleta. Drobni obeski v obliki božanstev in svetih živali naj bi pomagali zaščititi nosilca. Najbolj prepoznavni so skarabeji, hroščki govnači; za govnača so Egipčani verjeli, da je samoustvarjen iz kroglice iztrebka, ki jo vali pred seboj. Njegovo početje so povezovali z vzhajanjem in zahajanjem sonca in zato je hrošček postal simbol ponovnega rojstva, stvarjenja in moči. Najzgodnejši prstani so bili samo skarabeji, z zlato žico zavezani na prst, sčasoma pa so enostavno žico nadomestili z bolj elegantno zanko. Spodnji del skarabeja je bil včasih sploščen in okrašen, pozneje pa so na spodnji del vrezali lastnikovo ime, kar je stoletja kasneje privedlo do razvoja pečatnih prstanov.
Nosili so tudi prstane, izrezane iz poldragih kamnov, ki so imeli na vrhu izrezljane majhne živali, na primer žabice, za katere so verjeli, da so, tako kot skarabeji, samoustvarjene, čudežno rojene iz blata, v katerem živijo.
Amuleti so bili tudi pomemben del pogrebne opreme. Mesto, na katerega so bili položeni na mumije, da slutiti, da so bili mišljeni kot nakit. Na njih so bila največkrat upodobljena božanstva, najpogosteje Isis, Osirisova žena, Horus, bog s sokoljo glavo itd.
Oblike nakita, ustvarjene v zgodnjih obdobjih, so ostale standardne tisoče let, vendar nikoli dolgočasne.
