Sanja Verovnik
Ko sem se danes, na dela prost dan, ko se je večina tistih, ki so za prvomajske praznike ostali doma, družila ob žaru na svojih vrtovih, peljala čez mejo proti Gradcu, mi je po glavi odzvanjala stara pesem iz nekdanje Jugoslavije: "Shopping, shopping in Graz, žena, mulci, foter Mac, Slovenija am Hauptplatz, nos’m vreče k’t magarac."
Takšne nakupovalne evforije, kot je zaznamovala pozna osemdeseta, danes seveda ni več. Takrat si čez mejo dobil vsega, česar doma ni bilo - od pomaranč in banan do dišečega pralnega praška, pa čokolad Milka in znamenitih kinder jajčk.
Danes je izbire dovolj tudi doma, a navada ostaja. Zlasti ko se pri nas trgovine za praznike zaprejo, se marsikdo še vedno odpravi "tja gor" v šoping. Ne zaradi nuje, temveč morda tudi zato, ker je včasih dovolj že to, da se za nekaj ur odpelješ drugam.
"Cene so ugodne, kakovost pa … no, tako-tako"
"Škoda, da ga ni v Mariboru"
Že ob prihodu v nakupovalno središče v Seiersbergu je bilo jasno, kam vodi tok slovenskih kupcev. Primark - irska veriga tako imenovane hitre mode - ostaja magnet, predvsem za predstavnice nežnejšega spola in mlajše.
Tri mlada dekleta iz Maribora, vsaka s svojo polno vrečko "cot", so v dolgi koloni pred blagajnami razpredala, kako zelo bi si želela, da bi Primark svoja vrata odprl tudi v mariborskem nakupovalnem središču Europark. "To je ta bombonček, ki tam manjka," so menile.
"Raje se zapeljeva do Gradca kot do Ljubljane, kjer je prav tako Primark. Tu nama je bolj simpatično," pa je povedal mlad par iz Slovenske Bistrice, ki je iskal pižamo in hlače zase, za sosedovega dojenčka pa bodije. Zakaj 100 kilometrov vožnje? "Ker se oblačila splačajo. Majice po tri evre, bodiji po pet, pižame po devet evrov. Cene so ugodne, kakovost pa … no, tako-tako," sta priznala v smehu.
Če so bile ženske v nakupovalnem elementu, so bili moški večinoma v stanju tihega sprejemanja usode - naslonjeni na vozičke, z rokami v žepih in občasnimi pogledi proti izhodu ali na telefon.
"Bi lahko medtem, ko ti izbiraš oblačila, skočil v MediaMarkt, da mi ga ne zaprejo? Saj veš, da potrebujem nove slušalke," je okoli pol enajstih svojo boljšo polovico v prekmurskem narečju spraševal eden izmed kupcev. A razumevanja ni bilo. "Trgovina se zapre šele ob šestih. Imaš dovolj časa. In tukaj te trenutno potrebujem za mnenje," mu je odvrnila hladno. Njegov razočarani pogled je povedal vse.
Manj ugodno kot nekoč
V Seiersbergu je bilo mogoče srečati tudi družine, ki so združile prijetno s koristnim. Družina s Ptuja je brez zadržkov povedala, da se po oblačila v Gradec odpravijo približno enkrat na štiri mesece. "V Primark, seveda. Tam veliko prihranimo v primerjavi z drugimi trgovinami," pravijo. Oče sicer dela v bližnjem Kalsdorfu, zato jim je pot dobro znana.
"Pa še izlet naredimo. Po nakupih gremo na kosilo, tukaj je dobra kitajska restavracija, kjer lahko ješ, kolikor želiš," dodajo, hkrati pa priznajo, da so cene hrane in pijače nekoliko višje kot pri nas.
Da se čez mejo ne splača več kupovati tako kot nekoč, pa sta bila iskrena upokojenca iz Maribora. V Seiersberg sta se odpravila predvsem iz radovednosti, saj tam že dolgo nista bila. Ocenila sta, da se izplačajo predvsem pomivalna in pralna sredstva ter akcije tipa "dva izdelka za ceno enega".
"Meso, zelenjava in testenine so večinoma dražji kot pri nas. Zaradi hrane ne hodiva v Avstrijo, bolj zaradi navade in radovednosti, ker je pri nas zaprto, greva pogledat, kaj ponujajo tukaj. Podobno kot k nam ob vikendih prihajajo Avstrijci," sta povedala.
Čeprav danes nihče več ne hodi čez mejo po banane in pralni prašek, ostaja sobotni izlet v Gradec za mnoge nekaj več kot le nakupovanje. Je ritual, sprememba okolja, majhen pobeg in priložnost za kosilo, sprehod ter občutek, da si za nekaj ur drugje. Ko so doma trgovine zaprte, je Gradec še vedno dovolj blizu, da marsikoga premami.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
