Izvor etruščanske civilizacije, ki je že do leta 700 pr. n. št. dosegla zelo visoko tehnično in umetniško stopnjo, velja za uganko in verjetno ne bo nikoli z gotovostjo potrjen. Ker je za Etruščani ostalo le malo pisnih dokazov, se znanstveniki opirajo na historične zapise grških in rimskih zgodovinarjev in na arheološke dokaze.
Otto Brendel v svoji knjigi Etruscan Art, New York, 1979 (Etruščanska umetnost), ponuja naslednjo tezo o razvoju etruščanske civilizacije in umetniškega sloga: okoli leta 800 pr. n. št. naj bi se ljudstvo Villanovan iz centralne Italije preselilo na obale Etrurije. Posledica te migracije, razlogi zanjo niso znani, sta bila porast trgovine in stik z ostalimi območji antičnega sveta.
Umetniški slog, ki je danes prepoznan kot etruščanski, je tako nastal kot mešanica različnih civilizacij: sirske, feničanske, grške … Tako lahko nakit etruščanske civilizacije delimo na tistega iz obdobja villanovan (zgodnja železna doba), na orientalskega, arhaičnega, klasičnega in helenističnega.
Etruščanski nakit je bil že okoli leta 700-625 pr. n. št. narejen tako precizno in kompleksno, da ga celo danes, z najsodobnejšim orodjem, težko poustvarimo. Iz tega obdobja so kot vrsta nakita zelo značilni spiralni prstani, narejeni iz zlata, srebra ali brona. Pogosto so bili izdatno okrašeni z zaključki v obliki živalskih ali človeških glav.
Najpomembnejši dekorativni tehniki sta bili granulacija, ki so jo izumili v Mezopotamiji tri tisoč let pr. n. št. in je zlatarska tehnika, pri kateri se iz drage kovine izdelajo drobne granule in se nato v obliki različnih vzorcev nanašajo na kovinsko podlago, s katero se spojijo s segrevanjem, in filigran, delikatna tehnika, pri kateri se iz zelo tanke zavite kovinske žičke oblikujejo najrazličnejši vzorci in oblike, ki dajejo vtis čipke. Ti kompleksni tehniki se uporabljata še danes.
Večina etruščanskega nakita je narejenega iz 18-karatnega, nekateri kosi pa tudi iz 15-karatnega zlata. Motivi, ki so jih najpogosteje upodabljali, so živali: levi, orle, kače, ki so simbolizirali moč in zaščito. Pri botaničnih motivih prevladujejo listi in cvetlice, ki predstavljajo rast in plodnost. Med njimi so najpogostejši motivi lotosa, palme, granatnega jabolka in storžev, kar kaže na grški in bližnjevzhodni vpliv. Upodabljali so tudi božanske in mitološke figure: sfinge, gorgone, strašljive kreature iz grške mitologije, ki imajo kače namesto las, njihov pogled pa lahko spremeni človeka v kamen. Ti motivi so bili po navadi združeni z geometrijskimi vzorci, kot so spirale in koncentrični krogi, kar spet kaže na bližnjevzhodni vpliv.
Motiv, ki ga je tudi pogosto najti v etruščanskem nakitu iz šestega stoletja pr. n. št., je egipčanski skarabej, ki simbolizira srečo. Ob koncu sedmega in v osmem stoletju pr. n. št. postane v etruščanski umetnosti vse bolj prevladujoč vpliv grške umetnost, pri kateri je v tem času mogoče zaznati močan vpliv vzhodnih kultur. Na nakitu se zato pojavijo dekorativni rastlinski elementi, kot so rozete.
Poznoetruščanski nakit datira v začetek leta 400 pr. n. št. (klasično obdobje). Tehniki granulacije in filigrana počasi izgineta, nadomestijo ju z velikimi površinami, okrašenimi s tehniko repousse, kar pomeni potisniti navzgor. Pri tej tehniki se reliefni vzorci ustvarijo s tolčenjem. Vzorci se na kovino narišejo na zadnji strani in potem s posebnim orodjem tolčejo v vzorce, ki so kot izbokline vidni na sprednji strani. Pojavijo se tudi drugi tipi nakita, na primer grozdni uhani, ki so pokrivali celo uho in včasih segali tudi do vratu.
V tretjem stoletju pr. n. št. tip nakita, ki je poznan kot tipično etruščanski, v Italiji izpodrine helenistični in panmediteranski stil nakita, z lokalnimi variacijami. Nakit je postal večji, v modi so bili veliki viseči uhani, dolge ogrlice in težki obeski ali bullae, ki so jih nosili moški in ženske.
Etruščanski nakit datiramo s primerjanjem grobnega nakita, najdenega v Etruriji. Vendar ima tako datiranje zaradi včasih nestrokovnega izkopavanja grobov tudi pomanjkljivosti. Tako ni mogoče z zanesljivostjo trditi, da so artefakti, najdeni v isti grobnici, tudi iz istega obdobja.
- Nataša Grandovec, diplomirana oblikovalka nakita.
