Rene Lalique, eden najbolj prepoznavnih umetnikov oblikovanja nakita iz časa art nouveaja, je zaslovel že v času svojega življenja, njegove stvaritve pa so bile zelo zaželene tudi med zvezdniki tiste dobe. Za njegov poslovni uspeh je bila še posebno zaslužna Sarah Berndhart, s katero je začel sodelovati leta 1890. Njena pisana osebnost je bila kot iskra, ki je zanetila Laliquovo domišljijo. Med letoma 1891 in 1894 je zanjo izdelal veliko nakita, ki ga je igralka nosila v gledaliških predstavah, kot sta Isyl in Gismonda. Njegovo sodelovanje s Sarah Berndhart je pritegnilo veliko pozornosti in bilo izpostavljeno v umetniških revijah. Tako je njegov nakit postal zelo občudovan in zaželen tudi med širšo populacijo, vendar pa so trgovci z nakitom imeli kljub temu pomisleke in so od njega neradi kupovali. Prepričani so bili, da se Laliquov nakit, čeprav je bil zelo všečen, ne bo dobro prodajal. Lalique je vedel, da se motijo, in si je želel mnenja širše publike. Zato se je leta 1895 prijavil na Salon des Artistes Francais, kjer je na ogled postavil svoj nakit, med katerim je izstopala broška v obliki kačjega pastirja, narejena v duhu renesanse, s krili iz ametista in rumenega safirja in z izrezljanim ženskim aktom. Tak stil oblikovanja je postal njegov zaščitni znak. Odzivi na njegov nakit so bili sprva mešani. Nekateri so menili, da je oblikovalski genij, drugi pa, da je njegov nakit neprimeren in izraz slabega okusa. Šli so celo tako daleč, da so razmišljali o tem, ali naj bi bilo sploh dovoljeno na nakitu upodabljati ženske akte in živali, z izjemo metuljev, kačjih pastirjev in lastovic.
Leta 1896 se je Lalique s svojim nakitom ponovno prijavil za razstavo na Salonu in celo osvojil drugo nagrado za zapestnico, ki jo je izrezljal iz kosti. Kost je tako uporabil prvič in tudi sicer ta material ni bil pogosto v uporabi pri oblikovanju nakita, saj ga je zaradi njegove krhkosti zelo težko rezljati. Lalique pa je bil očaran nad njegovo mlečno barvo, teksturo in lahkostjo. Njegov nakit s slonovo kostjo in roževino je postal izjemno priljubljen. Leta 1896 je iz rogovja naredil zapestnico tako, da je v rog samo izrezal odprtino za roko, ga umetelno izrezljal in okrasil s srebrom. Naredil je toliko kosov nakita iz kosti in slonovine, ki so bili okrašeni z motivi cvetlic, kačjih pastirjev, da se je lahko s celotno kolekcijo predstavil na Salonu, kjer je za to kolekcijo prejel prvo nagrado. Istega leta je osvojil prvo nagrado tudi na mednarodni razstavi v Bruslju. Zdaj mu je bil uspeh zagotovljen in kmalu se je bil zaradi velike količine naročil primoran preseliti v večjo delavnico. Kupci so nestrpno čakali na njegove nove
kolekcije nakita in njihove predstavitve so pomenile posebno umetniško doživetje. Lalique je končno doživel uspeh, za katerega je trdo delal vrsto let. Zdaj je imel horde oboževalcev, sledilcev in imitatorjev. Dobil je nov kreativni zagon in pri oblikovanju nakita je lahko v celoti izživel svojo domišljijo. Kritiki so častili njegov oblikovalski talent, drugačnost in fantazijske motive. S ponosom so pisali o njem kot o domačem začetniku art nouveauja in kot o mojstru modernega francoskega nakita. Njegova slava je dosegla vrhunec na mednarodni razstavi v Parizu leta 1900, kjer je predstavil veliko emajliranega nakita, razstavljenega na zelo umetelni in bogato okrašeni stojnici, h kateri so se zgrinjale množice ljudi. Za njimi so ostali odtisi nosov na steklu. Prejel je prvo nagrado in po tem mu je komaj uspelo izpolniti vsa naročila. Znan je postal tudi v tujini.
Pričel je sodelovati s kiparjem Hoffmannom in oblikovalcem Chardonom. Leta 1902 so se skupaj preselili v večji atelje v petnadstropni zgradbi v ulici 40 Cours la Reine, ki jo je oblikoval Lalique. Leta 1905 je odprl novo trgovino na Place Vendome 24.
Lalique je svoje kupce in oboževalce osvojil s prepričanjem, da je tudi oblikovanje nakita vrsta umetnosti in da je rokodelsko znanje, skupaj s smislom za kompozicijo, več vredno od draguljev.
V letih 1908-09 je v bližini Pariza prevzel tovarno stekla, se posvetil izdelavi steklenih objektov in zato je tudi njegov nakit iz tega obdobja bolj podoben steklenim plaketam. Zaradi njegove neizmerne popularnosti se je razvila celotna industrija, ki je samo kopirala njegove izdelke in tako zmanjševala vrednost njegovega dela.
