Leta 1880 ustanovljeno gibanje arts and crafts je uvedlo revolucionaren pristop k dekorativni umetnosti in oblikovanju. Nastalo je kot upor zoper industrializacijo. Moto pripadnikov gibanja je bil, da naj bo umetnost dostopna vsem in prisotna v vsakdanjem življenju, narejena ročno in ne s strojem. Menili so, da so industrijsko narejeni predmeti brez duše. Želeli so, da bi bila umetnost vidna na vsakodnevnih predmetih in dostopna tudi navadnim ljudem, v zadovoljstvo izdelovalcu in uporabniku. Zadruge oblikovalcev so se zgledovale po tistih iz srednjega veka, ustanovljene so bile, da bi ustvarile primerno estetsko in socialno okolje, kjer bi obrtniki lahko delali skupaj in izdelovali veliko različnih uporabnih predmetov.
William Morris (1834-1896) je bil vodja in ustanovitelj tega gibanja. Za ta korak se je odločil po tem, ko je obiskal Veliko razstavo v Londonu leta 1851, kjer je naletel na veliko neokusnih masovno in industrijsko narejenih predmetov. Zgledoval se je po idejah Johna Ruskina (1819-1900), ki je zagovarjal prepričanje, da morajo biti uporabni predmeti delo enega samega obrtnika in od začetka do konca narejeni ročno. Oba sta menila, da je v sistemu masovne industrializacije nemogoče ustvariti umetniške predmete.
Morris je postal vodilna sila gibanja arts and crafts v drugi polovici 19. stoletja, vendar zaradi njegovega izrazitega upora proti strojno narejenim izdelkom gibanje nikoli ni postalo uspešno. Ves nakit je moral biti narejen ročno in zaradi nestrinjanja z idejo, da so v zlatarski obrti potrebne specializacije, je Morris zahteval, da mora isti obrtnik predmet dizajnirati in izdelati od začetka do konca, kar se je izkazalo za zelo nepraktično. Manj izkušeni obrtniki niso bili kos tem zahtevam, prav tako je bil v celoti ročno narejen nakit veliko dražji od narejenega s stroji. Poleg tega nakit arts and crafts ni bil privlačen na oko, videti je bil amaterski in zastarel. Všečen je bil samo majhni skupini somišljenikov gibanja. Ironično je, da so bili najbolj uspešni dizajni izdelani za strojno proizvodnjo, masovno izdelavo, predvsem za družbo Liberty&Co., ki so jo v Angliji povezovali z art nouveaujem in modernim angleškim nakitom. Čeprav v repertoarju oblikovalcev ni bilo veliko motivov in simbolov, je njihovo delo pomenilo velik odmik od preteklosti. Njihov nakit je bil abstrakten, s poudarkom na linijah, gibanju in svežem pristopu k uporabi materialov. Ko so leta 1890 javnosti predstavili novo linijo nakita, so ga v reklami opisovali kot umetniško produkcijo, kjer sta individualnost ideje in izdelave, esenca dela. Ta individualnost je bila zasluga talentiranih umetnikov, ki jih je Liberty najel.
Nakit gibanja arts and crafts je bil večinoma brez poldragih kamnov in dragih kovin. Za izdelavo so bili uporabljeni preprosti materiali, pri čemer so oblikovalci šli tako daleč, da so namesto draguljev vdelovali v nakit kamenčke s plaže. Srebro in baker so cenili bolj kot zlato, na površinah nakita pa so morali biti sledovi tolčenja. Nikoli niso uporabljali diamantov, najbolj zaželeni so bili grobo obdelani kamni srednjeveškega videza, zelo priljubljeni so bili biserna matica, turkizi, ametisti, granati in nepopolne perle. Emajl je bil pogost predvsem zato, ker je bil nedragocena surovina in je oblikovalcu omogočal veliko ustvarjalnosti.
Eden najbolj znanih arts and crafts oblikovalcev je bil Charles Robert Ashbee (1863-1942), ki je bil arhitekt in priučeni srebrar in zlatar. Leta 1887 je ustanovil šolo obrtnikov. Bil je eden vodilnih zagovornikov gibanja in njegove teorije so služile kot smernice za druga gibanja, tudi za Dunajske delavnice (Wiener Werkstätte). Njegov nakit je bil bliže temam art nouveauja, saj je postal znan po interpretaciji motiva pava, obkroženega s srebrom, zlatom in perlami. Znan je bil tudi po stiliziranih naravnih motivih, zlasti listov in cvetov. Zelo rad je uporabljal emajl turkizne barve.
Nataša Grandovec,
diplomirana oblikovalka nakita
