Pregled številnih raziskav, objavljen v reviji The Lancet Public Health, je pokazal, da je bila telesna dejavnost v prostem času – na primer ukvarjanje s športom, plesanje ali telovadba – povezana s 24 odstotkov manjšim tveganjem za demenco. Tudi gospodinjska opravila so bila povezana s 15 odstotkov manjšim tveganjem, čeprav je ta ugotovitev temeljila zgolj na eni raziskavi. Po drugi strani pa je telesna dejavnost, povezana z delom, pomenila za 20 odstotkov večje tveganje za demenco. Raziskovalci so združili podatke iz 74 raziskav, v katerih je sodelovalo več kot 4,2 milijona ljudi iz 30 držav, zato gre za eno največjih raziskav te vrste.
Telesna dejavnost lahko možgane ščiti na več načinov. Izboljšuje pretok krvi in s tem pomaga pri dovajanju kisika in hranilnih snovi v možgane. Poleg tega mišice med telesno dejavnostjo sproščajo molekule, ki lahko zmanjšujejo vnetja, pomagajo možganom pri izrabi energije in spodbujajo nastajanje novih možganskih celic. Tudi zato je povečanje telesne dejavnosti pomemben del nedavno posodobljenih smernic Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za preprečevanje demence.
Obstaja veliko dokazov, da telesna dejavnost pomaga ščititi pred demenco. V britanski raziskavi UK Biobank so štiri leta spremljali telesno dejavnost ljudi s pomočjo pritrjenih naprav. Že manj kot 35 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti na teden je bilo v primerjavi z neaktivnostjo povezano z 41 odstotkov manjšim tveganjem za demenco. Še intenzivnejša telesna vadba (takšna, pri kateri zaradi zadihanosti ne moremo več govoriti) je bila povezana s kar 63 odstotkov manjšim tveganjem za demenco v primerjavi s telesno nedejavnostjo. Tudi hoja na prostem (že približno tri kilometre na dan) in vrtnarjenje sta bili povezani s 25- do 36-odstotnim zmanjšanjem tveganja za demenco.
Toda nova raziskava, objavljena v reviji The Lancet, nakazuje, da telesna dejavnost med delom ali na poti v službo morda ne prinaša enake zaščite. Nasprotno, lahko je celo povezana z večjim tveganjem za razvoj demence. Telesna dejavnost pri delu je bila na podlagi združenih podatkov petih raziskav povezana z 20 odstotkov večjim tveganjem za demenco. Aktivna pot na delo, na primer hoja ali kolesarjenje, pa je bila na podlagi zgolj dveh raziskav povezana z 10 odstotkov večjim tveganjem.
Telesna dejavnost v službi ne prinaša enakega zaščitnega učinka kot v prostem času
Raziskovalci ta pojav imenujejo "paradoks telesne dejavnosti". Dobro je dokumentiran tudi pri raziskavah srčnih bolezni: telesna dejavnost v službi ne prinaša enakega zaščitnega učinka kot v prostem času, v nekaterih primerih lahko tveganje celo poveča. Za to obstaja več razlag. Ljudje, ki opravljajo fizično zahtevne poklice, so imeli morda manj možnosti za izobraževanje kot ljudje, ki delajo v pisarnah. Višja stopnja izobrazbe in vseživljenjske miselne dejavnosti so povezane z večjo kognitivno rezervo možganov – torej njihovo sposobnostjo, da se spopadejo s poškodbami in kljub temu še naprej normalno delujejo. Fizični delavci so lahko tudi pogosteje izpostavljeni onesnaženemu okolju, na primer v tovarnah ali na gradbiščih. Pot na delo, zlasti s kolesom ali peš, lahko pomeni večjo izpostavljenost onesnaženemu zraku. Onesnaženost zraka pa je dokazano povezana z večjim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen. V državah z nizkimi prihodki rekreativna telesna dejavnost predstavlja le približno štiri odstotke vsega časa, namenjenega telesni dejavnosti, medtem ko ta delež v državah z visokimi in srednjimi prihodki znaša 28 odstotkov. Razlike v dohodkih lahko zato vplivajo na dejavnike, ki po svetu oblikujejo tveganje za demenco.
Raziskovalci poudarjajo, da so potrebne dodatne raziskave, zlasti v državah z nizkimi prihodki, da bi bolje razumeli, kaj je v ozadju povezave med telesno dejavnostjo pri delu in demenco. Tudi fizično zahtevna dela med seboj niso enaka. Dve službi lahko vključujeta podobno količino telesne dejavnosti, vendar zelo različne izpostavljenosti hrupu, onesnaženju, stresu, vročini in drugim nevarnostim.
Vse te ugotovitve opozarjajo na globljo neenakost: tudi prosti čas je vir, ki ni enakomerno porazdeljen. Ljudje v državah z nizkimi prihodki in tisti, ki opravljajo fizično zahtevna dela, imajo pogosto najmanj možnosti za tisto vrsto telesne dejavnosti, ki naj bi ščitila možgane, hkrati pa so izpostavljeni delovnim razmeram, ki lahko ta zaščitni učinek izničijo. Razumevanje in odpravljanje tega neravnovesja bi bilo zato lahko pri preprečevanju demence enako pomembno kot spodbujanje ljudi k več gibanja.
- Eef Hogervorst, profesorica biološke psihologije na Univerzi Loughborough, Anglija.
