V času razcveta bizantinskega imperija, med letoma 330 in 1453 n. št., je nakit doživel popoln razcvet in nobena kultura doslej ni bila bogatejša z njim. Kot dediči vzhodnorimskega imperija so Bizantinci podedovali tradicijo Grčije, Egipta, celotnega Bližnjega vzhoda, delov Rusije, Severne Afrike in s tem tudi spretne obrtnike teh dežel.
V bizantinskem imperiju sta vidna dva pristopa k oblikovanju nakita. Eden se je razvil, ko je Grčija vladala Sredozemlju, in je bil bolj klasičen in realističen. Drugi, ki je prišel iz Perzije in z vzhoda po trgovskih poteh, pa je bil bolj abstrakten, vendar nobeden od teh stilov ni v celoti dominiral v bizantinski umetnosti. Kot posledico teh vplivov pa so razvili nove oblike in pristope k oblikovanju nakita.
Krščanstvo in religiozna doktrina nasploh sta imela velik vpliv na oblikovanje nakita. Izdelovali so krščanske križe in druge zgodnjekrščanske simbole. V tem obdobju so za izdelavo uporabljali veliko zlata, saj je bilo bizantinsko obdobje izjemno bogato s surovinami. Imeli so ogromno ozemlja, na katerem so bili rudniki zlata, zato se zlatarji niso prav nič zadrževali pri uporabi dragih in razkošnih materialov. Težek zlat nakit je bil okrašen z granati, perlami, ametisti, žadom, lapis lazulijem, rubini, safirji, smaragdi in drugim dragim kamenjem, ki so ga dobili iz Indije, Perzije in z Bližnjega vzhoda. Nakit ni bil samo simbol bogastva, temveč tudi vere.
Zaradi izjemne velikosti bizantinskega imperija je bilo posvojenih veliko kultur in umetniških slogov. Na Balkanu so prevladovali živalski motivi na zapestnicah. Kombinirali so tehniko obdelovanja kovine repousse (tehnika tolčenja vzorcev v kovinsko ploščo) in niello (uporaba črne kovinske paste iz amonijaka, bakra srebra in svinca, ki se nanaša na gravirano površino). Na ozemlju Rusije so zelo radi oblikovali nakit s tehniko emajliranja cloisonne (pri kateri se iz tankih zlatih ali srebrnih žičk oblikuje vzorec, znotraj katerega se nato nanese barvna steklena pasta, ki se po pečenju v peči strdi v trdo steklo), po kateri je barvit bizantinski nakit še posebno znan. Uporabljali so jo pri izdelavi obeskov svetnikov ali za drobne religiozne medaljone na uhanih, narejenih iz zlatega filigrana. Ženske so zelo rade nosile uhane v obliki srpa, ki so bili okrašeni z vzorci iz filigrana in perl, priljubljeni so bili tudi uhani z dolgimi kapljičastimi perlami.
Zaradi velikega razkošja in dosegljivosti dragih materialov je nakit v Bizancu postal nekaj vsakdanjega in pomemben del vsakodnevne oprave. Nosili so ga vsi, ženske, moški in otroci. Tisti, ki si niso mogli privoščiti zlatega, so imeli nakit iz srebra ali brona. Nosili so zapestnice, ogrlice, prstane, uhane. Za večino gospodinjstev je bilo značilno, da so imela v lasti enega ali več zlatih prstanov, s čimer so izkazovala svoje bogastvo. Roke so si radi bogato krasili z obroči in zapestnicami, prste pa s pečatnimi prstani z vgraviranim nosilčevim imenom, različnimi simboli ali biblijskimi motivi. Moški so kot statusni simbol nosili zlate fibule in pasne sponke. Za prebivalce Bizanca ni bilo dneva brez nakita. Bil je statusni simbol, bolj ko so bili pomembni in bogati, več nakita so nosili. Ker pa je bil tako zelo priljubljen in so ga lahko nosili vsi, je leta 529 n. št. vladar Justinijan uvedel zakon, s katerim so regulirali nošnjo nakita in s tem uvedli razliko med družbenimi sloji. V tem zakonu je bilo zapisano, da je nošnja safirjev, smaragdov in perl dopuščena samo vladarjem, vsak svobodni prebivalec Bizanca pa lahko nosi zlate prstane.
Po padcu Bizanca je Evropa prešla v temačno obdobje. Konec je bilo razkošja in bogastva, nakit je izginil iz vsakdanjega življenja. Nosili so ga le vladarji, aristokrati in cerkveni predstavniki. Iz bizantinskih časov je ostalo samo prepričanje o pomembnosti religije v vsakdanjem življenju. Cerkev je bila simbol upanja in bogato okrašeni zlati oltarji, kelihi in ikone so postali oprijemljivi simboli upanja in vere. V cerkvah tako niso samo čutili božje milosti, ampak so jo lahko tudi videli.
