Branka Bezjak
Zeleni vlak s pomenljivim napisom Rajska dolina obstaja, bo še do konca decembra vsako soboto odpeljal s prenovljene železniške postaje v Novi Gorici. Ne proti Italiji, v daljave, v širni svet, kakor gre pesem, ki sta jo nekoč prepevali Marjana Deržaj in Beti Jurkovič. Temveč se lepi, rajski kotički, kamor ta posebni vlak pelje, skrivajo pri nas, v Sloveniji. Omenjeni zapis na vlaku je tudi eden od sloganov turistične destinacije Vipavska dolina. Projekt tega posebnega vlada pa domačim in tujim gostom v agenciji Burjatik skupaj s partnerji predstavljajo že peto leto. Tako povezujejo ponudnike lokalnih vin, kulinarike in kulturo.
Po poletju, ko imajo vsakokrat premor zaradi previsokih temperatur, s septembrom torej nadaljujejo sezono in skoraj vsi termini do konca leta so že polni. Za ta, zdaj zelo uspešen projekt, pa je bilo treba veliko vztrajnosti in potrpežljivosti. Najprej je bilo treba prepričati predstavnike Slovenskih železnic, da so idejo prepoznali kot dobro ter pristopili, oživili sicer opuščeni železniški tir do Ajdovščine. "Prvi sestanek sem imel že leta 2018. Nismo obupali, ker smo vedeli, da bo to nekaj dobrega," je minulo soboto med turo povedal entuziast, pobudnik ideje Matjaž Zgonik, ki sicer z ekipo Winestronaut vodi vinske ture po Vipavski dolini. Po poskusni vožnji decembra 2020 je nato Vinski vlak svojo redno pot začel v začetku leta 2021 - in zdaj je torej že uspešnica.
Od blizu in daleč
Ta zanimiva izkušnja se začne na povsem prenovljeni železniški postaji na Trgu Evrope, ki je bila lani, ko sta bili mesti Nova Gorica in sosednja Gorica skupna Evropska prestolnica kulture, osrednje prizorišče dogodkov. Pred vstopom v vlak je treba preveriti vstopnice oziroma vozovnice, predvsem pa, ker gre za vinski vlak, se opremiti s kozarci. Ti so potem spominek za domov, če ga seveda med uporabo ne zlomite. Nadomestni stane pet evrov. "Povsem po nerodnosti sem ga zlomila," je priznala starejša gospa iz Predoselj pri Kranju, ki je na to doživetje prišla z možem.
Zelo raznolika druščina smo bili. Največ nas je bilo skupin parov in prijateljev vseh starosti iz Slovenije, od tujcev pa je bilo največ Nemcev in Avstrijcev, tudi nekaj gostov iz ZDA. Tako je tudi sicer, pravijo izvajalci. Še zmeraj prevladujejo slovenski gostje. Ob tem pa je res zanimivo, da to doživetje najde tudi toliko tujcev, nekateri res od zelo daleč, tudi iz Avstralije so že bili, tokrat pa torej med gosti iz ZDA tudi par iz Wisconsina na severu te države. "S soprogo sva se pred kratkim upokojila in zdaj imava več časa za potovanja. Najina prva izbira je bila sicer Hrvaška, potem sva ugotovila, da je tudi v Sloveniji veliko zanimivega. Bila sva že v Kamniku, potem greva naprej v Zadar, Šibenik in Vodice," sta povedala. Dva dni pa sta bivala v Vipavski dolini, v vasici Podnanos.
Tudi ostali gostje, ki so sicer iz bolj oddaljenih krajev, so kar cel vikend bivali v Vipavski dolini. Si ogledali še kakšno zanimivost, sicer pa torej že s prenočitvami prispevali v turistično blagajno. Vinski vlak ima zato gotovo širši, pozitiven vpliv na turizem tudi zunaj osrednje sezone. Če je bilo namreč poleti prevroče, pozimi na vlaku gotovo ne bo prehladno. Med potniki smo bili tokrat gotovo najbolj glasni (seveda) tisti iz Štajerske, ki smo kmalu s petjem pritegnili Roku Lojku. Ta je s harmoniko ves čas, tudi med postanki vlaka, skrbel za dobro voljo in izpolnjeval glasbene želje. Ko je padel predlog V dolini tihi, je cel vagon pel v eno. Princip Vinskega vlaka je takšen - na vlaku se vsakokrat predstavlja en lokalni vinar. Potniki pokusijo najprej tri vzorce, četrtega med postankom in vodenim ogledom po Ajdovščini, zadnjega na povratku. Med vrnitvijo proti Novi Gorici je še postanek v Dorberku pri Turistični kmetiji Baša, kjer pripravijo toplo malico, ponudijo domače mesnine, pečen pršut v testu in degustacijo svojih vin.
Zavezani družinski dediščini
Tokrat se je na vlaku predstavljajo vinarstvo Erneic. Njihove vinogradniške korenine segajo v vas Šmihel nad Ozeljanom, kjer je pred približno dvesto leti kmetijo vodil gospodar Jernej. Izpeljanka njegovega imena tudi nosi ime vinarstva. Nato pa je Edi Leban izpolnil želje svojega dedka Leopolda, ki je želel večji vinograd na zdajšnji lokaciji v Ozeljanu, in leta 1988 zasadil prve trte. Danes za posestvo z vinogradom poleg Edija skrbijo še Primož Lojk z ženo Eriko ter njuna sinova Rok in Anže. In prav ta, že omenjeni Rok, je tudi sicer član ekipe Vinskega vlaka Vipavska dolina. "Me je prav zanimalo, katero majico bo danes oblekel - našo družinsko ali majico vinskega vlaka," je nekoliko v šali rekla Erika Lojk. Tudi ona je bila sicer ta dan v prvi vrsti predstavnica vinarstva, šele v drugem planu je bilo to, da je vodja Zavoda za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina, ki na turističnem področju povezuje ajdovsko, novogoriško in renško-vogrško občino. Zavod za turizem pa tudi podpira ta projekt tako, da zagotovijo kozarce in vrečke, v katere si nato potniki kozarce namestijo.
Rok Lojk je ta dan seveda nosil črno majico z napisom Erneic ter z logotipom, v katerega je vtkana njihova zgodba - stilizirana vinska vitica, ki ponazarja trdno vez med generacijami rodbine Erneic. Skupaj z bratom Anžetom sta med vožnjo in pokušino na vlaku predstavljala posamezna vina, nekatera tudi že z nagradami, ki jih je bilo mogoče že na vlaku kupiti. Sicer pa so povabili tudi na svoje posestvo, kjer v rustikalno opremljenem degustacijskem prostoru nudijo postanek za pare, prijatelje ter poslovne partnerje. Ob lepem vremenu pa lahko večjim skupinam postrežejo tudi na prostem med vinogradi, kjer starejši Rok prav tako običajno zaigra na harmoniko. Ta je tudi posebno oblikovana, ponaša se z imenom vinarstva, namesto standardnih okroglih luknjic pri mehu pa so na njegovi harmoniki te v obliki listov trte. Posamezen vinar pride enkrat v sezoni na vrsto, da se predstavi na vlaku. Seveda je vinarjev v dolini še več, ampak vsi niti niso zainteresirani za sodelovanje. Bodisi že imajo dovolj gostov ali pa morda niti nimajo časa oziroma možnosti se tako predstaviti.
Ekipa Vinskega vlaka pa poskrbi še, da obiskovalci ne izvedo veliko le o vinih in pridelavi. Med vožnjo skozi slikovito pokrajino, posejano seveda z vinogradi in vrtovi, med njimi pa hiške, cerkvice v značilni kraški arhitekturi, smo izvedeli tudi za zgodbo aleksandrink. Te so iz primorskih mest, tudi iz kraja Prvačina, skozi katerega smo se peljali, odhajale v Egipt za varuške, sobarice, kuharice, tudi za dojilje k bogatim družinam. Čeprav jim je bilo težko, so to delo opravljale za preživetje, doma je vladala revščina, domačije so bile zadolžene. To je eden redkih primerov, da so bile ženske ekonomske migrantke, običajno so v tej vlogi moški. Precej, zlasti samskih, se jih iz Egipta ni vrnilo. Tiste, ki so se, pa so se bolj izobražene - in to znanje so delile tudi z ostalimi doma.
Legendarni Zelenc
Da je vožnja zelo udobna na debelo oblazinjenih sedežih, smo ugotavljali, preden je Zgonik povedal, da so lani za vožnje uspeli pridobiti ta vlak, imenovan Zelenc. Je znamke Mercedes, star sicer 55 let, a je bil v nekdanji Jugoslaviji eden od najbolj luksuznih vlakov, ki je kadarkoli vozil na naših tleh. Z imenom Emona je vozil na relaciji Ljubljana–Beograd, povezoval je na primer tudi relacijo Maribor–Ljubljana–Reka ter občasno vozil v Avstrijo in Italijo. V Zelencu je sicer na voljo nekoliko manj sedežev kot v Fiatovih vlakih, a je zato za potnike več prostora, okna so večja. V vsakem primeru pa torej z vlaka na koncu ne izstopi noben potnik, ki ne bi bil dobre volje. K temu gotovo pripomore tudi rujna kapljica, a je treba poudariti, da to doživetje nikakor ni pijančevanje, da se pije zmerno. V ospredju je okušanje, kulturno pitje. V prijetno toplem vremenu so nekateri med postankom v Ajdovščini ob zvokih harmonike tudi zaplesali. V Ajdovščini smo sicer med sprehodom izvedeli še nekaj o rimski dediščini mesta. Da je bila tam pomembna postojanka, naselbina na poti med Oglejem in Emono. Pri Mrzli reki, kakor imenujejo današnji reko Hubelj, ki je pomemben vir pitne vode za celotno dolino, pa je bila tudi velika bitka, ki jo še danes uprizarjajo in se je spominjajo s Festivalom poznoantične kulture Ad Fluvium Frigidum.
V celoti torej lepo izpeljana, prijetna izkušnja od začetka in nazaj v Novo Gorico, kjer nas je ob izstopu pri postaji prav tako pričakala glasba in dogajanje. Učinki projekta EPK, kaže, le niso bili le začasnega značaja. Ustvarjalci zgodbe Vinskega vlaka pa snujejo tudi, da bi projekt izvajali še kje v Sloveniji. Omenjalo se je tudi Štajersko, a za zdaj podrobneje še ne želijo govoriti o tem.
