Nakit v obdobju art decoja (med Letoma 1920 in 1930) se je z drznim geometrijskim slogom, močnimi barvnimi kontrasti in modernim, arhitekturnim dizajnom, odmaknil od industrijske dobe v dobo jazza in paževske pričeske.
Konec avgusta 1925 so v reviji Vogue poročali: "Bogastvo draguljev v Parizu se nadaljuje, diamanti pa so trdna podlaga, na kateri stoji praktično vse. Kombinirajo se s safirji, smaragdi, rubini – vso kraljevsko družino draguljev – v broškah, zapestnicah, ogrlicah, uhanih."
Med prvo in drugo svetovno vojno se je naročanje in nošenje razkošnega nakita v družbi nadaljevalo v velikem obsegu, vendar z radikalnim odmikom pri oblikovanju. Francoski oblikovalec Paul Iribe je leta 1930 pisal o potrebi po »žrtvovanju rože na oltarju kubizma in stroja«, in čeprav je bil stiliziran naturalistični ornament še vedno prisoten, so prevladovale abstraktne geometrijske oblike – kot odgovor na preproste linije, ki so jih imeli raje oblikovalci oblačil, in na bolj dinamičen življenjski slog bogatejših žensk. Ostri motivi so bili izpeljani iz moderne arhitekture ali delov strojev, hkrati pa so bili bolj eksotični učinki navdihnjeni z indijskim nakitom, orientalsko umetnostjo in egipčansko ikonografijo.
Goste koncentracije dragih kamnov, razvrščenih v geometrijske vzorce, ki so bili v najnežnejših in diskretnih platinastih ali belo-zlatih okvirjih ali v živahnih blokih kontrastnih barv, so zaznamovale nakit dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. Ta minimalistični in poenostavljeni slog je postal znan kot art deco šele v šestdesetih letih 20. stoletja v znak priznanja pomena Mednarodne razstave umetnosti dekorativne umetnosti in moderne industrije v Parizu leta 1925, ki je bila posvečena novim in izvirnim delom. Fantovske pričeske, kot je bila paževska (najkrajša in najbolj drzna pričeska s kratkimi lasmi, ki so jih nosili študenti na angleškem kolidžu Eton; ta fantovski slog je popularizirala Josephine Baker, ki je revolucionirala žensko modo z izzivanjem tradicionalnih idealov ženstvenosti), so v modo vrnile dolge uhane. Sledile so ogrlice, pogosto podaljšane z ujemajočim se obeskom ali resico, okrašeno z dragimi kamni. Številne so bile narejene iz preprostih geometrijskih členov, okrašenih z dragimi kamni - vzorec, ki se je pogosto uporabljal tudi za zapestnice. Ena najbolj značilnih oblik broške je bila dvojna sponka, ki se je razdelila na dve enaki polovici, ki ju je bilo mogoče nositi na obrnjenih reverjih ali na nasprotnih straneh izreza.
Odkritja novih virov diamantov v Afriki so razširila ponudbo dragih kamnov. Dolg, pravokoten brus v obliki podolgovate štruce je postal ena najbolj modnih oblik, pogosto postavljen skupaj z okroglimi briljanti, da bi ustvaril območja kontrastnega vzorca in odseva znotraj enotno belega kosa. Črno-bel nakit, ki je bil sijočim črnim oniksom v kontrastu z diamanti, je veljal za šik – kot je leta 1926 pojasnila francoska revija Fémina:
Njegov mračni sijaj naredi diamantno podlago bolj sijočo, svetlejšo. Črni oniks je v naravi redek, vendar je bil narejen iz svetlejšega, bolj bledega kalcedona, in sicer tako, da so ga za nekaj dni potopili v vrelo sladkorno raztopino, nato pa ga segreli v žveplovi kislini, da sladkor karboniziramo.
