Marko Kovačevič
Lov na stotinke, metre, zadetke, zmage ... Kariere športnikov se večino časa vrtijo okrog teh ciljev. A čez noč se lahko vse postavi na glavo. Kot se je v tem poletju plavalki Katji Fain. Ustavila jo je diagnoza kronične mieloične levkemije.
Mariborčanka ni opustila plavanja, a zdaj je, kot je zapisala v objavi na spletnih omrežjih, v bazenu brez pričakovanj, brez pritiska in brez štoparice. Dodala je, da na svetu ni vrhunskega športnika, ki bi imel takšno bolezen. Ko ji bodo zdravniki povedali, da zdravila dobro učinkujejo, pa bo začela "postopoma preizkušati meje svojega telesa s to diagnozo, če te meje sploh obstajajo". Primer 25-letne dvakratne olimpijke ni prvi v slovenskem športu, ko je bolezen prekinila ali celo končala kariero tekmovalcem. Komu je zdravniška diagnoza prekrižala načrte?
Od kemoterapije do igrišča
Med najbolj izrazitimi zgodbami o vrnitvi je zgodba nekdanjega nogometaša Jake Jakopiča. Aprila 2002 so mu diagnosticirali Hodgkinov limfom. Prvo kemoterapijo je prejel prav na svoj 25. rojstni dan, zdravljenje s kemoterapijo je trajalo šest mesecev in pol, sledilo je še 32 obsevanj. Pred diagnozo je bil profesionalni nogometaš, po zdravljenju pa se je na igrišča vrnil. Nekdanji član Dravograda, Domžal, Šmartnega in Interblocka še vedno opozarja na težave in stiske, ki jih doživljajo bolniki z rakom, zgodbe pa širi tudi kot soustanovitelj društva OnkoMan.
Podobno je športno kariero prekinila bolezen umetnostni kotalkarki Luciji Mlinarič. Avgusta 2013 je izvedela, da ima raka dojke. Po manj kot letu prisilnega počitka se je vrnila na kotalke, leta 2014 ponovno tekmovala in postala državna prvakinja. Kariero je sklenila leta 2015; leta 2017 se je bolezen vrnila, Mlinaričeva pa je leta 2019 umrla, stara 32 let.
Tudi judoistko Anjo Štangar je leta 2020 sredi športne poti ustavil Hodgkinov limfom. Diagnozo je prejela spomladi in začela kemoterapijo, ob koncu leta pa je izvedela, da je bolezen v remisiji. Marca 2021 je bila že nazaj na tekmovalnem tatamiju in osvojila naslov državne prvakinje. Pozneje je sledila tudi vrnitev na mednarodna tekmovanja.
Še daljšo odsotnost je prestala športna plezalka Lučka Rakovec. Novembra 2023 so ji diagnosticirali raka ščitnice, zaradi bolezni je izgubila dve tekmovalni sezoni, na tekmovanja pa se je vrnila leta 2025. Avgusta letos je v francoskem Lavalu osvojila bronasto kolajno na evropskem prvenstvu v težavnosti – svojo prvo veliko člansko kolajno po bolezni.
Na drugi strani kolesa
Drugačna je bila pot nekdanjega kolesarja Andreja Hauptmana. Leta 2005 se mu je pojavila srčna aritmija, vzroka za ponavljajoče se zdravstvene težave pa zdravniki dolgo niso našli. Leta 2007 je moral pri 32 letih predčasno končati profesionalno kariero. Pozneje je bila postavljena diagnoza ulceroznega kolitisa; zaradi bolezni je prestal težko zdravljenje in operacijo, zdravstvene težave pa so mu po lastnih besedah odvzele tudi pomemben del tekmovalne kariere. Se je pa dobro znašel na drugi strani kolesa, kot športni direktor v ekipi UAE Emirates je sopodpisan pod številne uspehe Tadeja Pogačarja, močan pečat pa je pustil tudi kot selektor slovenske kolesarske reprezentance.
Zdravstvene težave so bile pomemben dejavnik tudi pri zaključku kariere kolesarke Eugenie Bujak. Nekdanji poljski reprezentantki, ki je od leta 2018 nastopala za Slovenijo, so diagnosticirali hipotiroidizem in Hashimotov tiroiditis. S tekmovanji je sicer nadaljevala, vendar je bilo v zadnjem delu njene kariere, kot je opisala ob slovesu, več padcev kot vzponov. Oktobra 2025 je po ponavljajočih se zdravstvenih težavah končala profesionalno kariero.
Pri košarkarju Juretu Balažiču bi se kariera skoraj končala, še preden se je zares začela. Leta 1999 so mu odkrili sladkorno bolezen. Košarko je opustil in eno leto ni igral, nato se je sprva vrnil le na rekreativni ravni. Sam je pozneje ocenil, da je zaradi bolezni izgubil dve do tri leta košarkarskega razvoja. Toda vrnil se je vse do profesionalne ravni in pozneje postal tudi kapetan slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu.
Ko se bolezen vrne
Enega starejših jasno dokumentiranih primerov predstavlja alpska smučarka Nataša Bokal. V sezoni 2000/01 zaradi tuberkuloze sploh ni tekmovala. Že naslednjo zimo pa se je vrnila na največji oder: na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju je v slalomu osvojila deveto mesto. Kariero je sklenila leto pozneje. Žal se s tem njene zdravstvene težave niso končale, dolgo se je borila s hudo boleznijo, pred sedmimi leti je premagala raka na rodilih, leta 2023 pa se je bolezen vrnila. Nekdanja odlična slalomistka je preminula 31. januarja letos.
Celotno sezono je zaradi bolezni izgubil tudi paraalpski smučar Jernej Slivnik. Januarja 2024 je sporočil, da mu je bolezen preprečila profesionalno ukvarjanje s športom in da so mu zdravniki tekmovalni šport odsvetovali vsaj za pol leta. Natančne diagnoze javno ni razkril. Na tekmovanja se je vrnil januarja 2025 in na prvih dveh veleslalomih FIS v avstrijskem Leogangu obakrat zmagal.
Svež primer vrnitve ponuja tudi kajakaš Lan Tominc. Dobro je začel sezono 2025, nato pa ga je ustavila mononukleoza, zaradi katere je moral sezono končati že zgodaj. Leta 2026 si je znova priboril mesto v slovenski reprezentanci, julija pa je skupaj s Petrom Kauzerjem in Žigo Linom Hočevarjem v Oklahomi osvojil ekipni naslov svetovnega prvaka – prvi slovenski kajakaški ekipni naslov svetovnih prvakov po osamosvojitvi.
