Nejc Strojnik
Slovenija je v francosko prestolnico prišla z eno najmanjših plavalnih reprezentanc v zadnjih letih. Nastopili so le Neža Klančar, Tina Čelik, Sašo Boškan in Primož Šenica Pavletič, v daljinskem plavanju še Špela Perše. Predlani je bilo na EP v Beogradu samo v bazenskem delu dvanajst reprezentantov. Tokrat je zaradi bolezni manjkala Katja Fain, Janja Šegel pa ni izpolnila norme, kar pomeni, da je brez predstavnika ostal ravenski Fužinar, klub, ki je bil na velikih tekmovanjih dolga leta stalnica.
Največ smo pričakovali (in dobili) od Klančarjeve. V Pariz je zaradi bolezni pripotovala pozneje, izpustila 50 metrov delfin in 100 metrov prosto, nato pa v svoji paradni disciplini naredila največ, kar je bilo v danih okoliščinah možno. Na 50 metrov prosto se je prebila v finale in bila s časom 24,56 šesta. Enako uvrstitev je dosegla na zadnjih olimpijskih igrah, ko je s časom 24,35 postavila državni rekord. Tokrat je potrdila, da še sodi v evropski vrh, njen finale pa je bil tudi edini stik z bojem za najvišja mesta.
Največji rezultatski presežek je pripravila Čelikova. Na 100 metrov prsno je s časom 1:07,54 izboljšala slovenski rekord Tjaše Vozel, se prebila v polfinale in končala na 15. mestu. Boškan in Šenica Pavletič do popoldanskih nastopov nista prišla. Boškanova najboljša uvrstitev je bilo 23. mesto na 800 metrov prosto, Šenice Pavletiča pa 28. mesto na 200 metrov hrbtno. Peršetova je bila na olimpijskih desetih kilometrih dvanajsta, kar je njen najboljši rezultat na evropskih prvenstvih in je nekoliko popravil splošni vtis skromne odprave.
Na drugi strani je bilo prvenstvo izjemno hitro. Padli so trije svetovni rekordi. Italijanka Sara Curtis ga je na 50 metrov hrbtno izboljšala dvakrat, Nemec Johannes Liebmann pa je na 1500 metrov prosto s časom 14:26,79 postal prvi plavalec pod 14 minutami in 30 sekundami. Ob takšni ravni je še bolj očitno, kako težko se je bilo že prebiti v popoldanski del programa, kar je bilo za manjše reprezentance, kot je slovenska, že velik dosežek.
Tudi zato je izjava Klančarjeve, da bi si želela več kakovostnih slovenskih plavalcev, zadela bistvo precej bolje kot razpredelnica rezultatov. Šesto mesto in državni rekord sta uspeha. Manj prijeten je podatek, da je za njima zelo malo širine, malo možnosti za štafete in malo tekmovalcev, ki bi lahko napadali popoldanske nastope. To je po Parizu pomembnejša ugotovitev kot vprašanje, ali bi lahko Slovenija z nekaj športne sreče prišla še mesto ali dve višje.
