Nasveti Miše Pušenjak: Kaj potrebujejo buče, da bodo lepe in velike?

Buče je imela izredno rada tudi moja res dobra prijateljica in izredna vrtnarka Ruth Reš. Še zdaj me prav take razstave, kot nedavna v Mozirskem gaju, spomnijo na njo. Izraz čarobni svet buč si bom sposodila od nje, ker pove prav vse, kar si sama mislim in s čimer opisujem buče. Resnično – svet buč je čaroben, pisan in močno obljuden. Na žalost ga Slovenci premalo poznamo in izkoriščamo. Smo pa v letih, ko Ruth žal ni več med nami, močno napredovali tudi v tem.

V Sloveniji obstaja nekaj velikih ljubiteljev buč, zato ne smemo reči, da nimamo možnosti, da bi se z bučami lahko srečali in spoznali. Pa vendar, na vprašanje, katere buče poznamo, večina vrtičkarjev in vrtnarjev odgovori "cukine", oljne buče in okrasne buče. V zadnjih letih dobimo občasno odgovor še hokaido bučke, zelo redkokdaj špagetarice, občasno se kdo spomni, da tudi lubenice in melone sodijo v ta svet. Pa je v deželi buč veliko več različnih ras, narodnosti in sort. Zato si življenje prebivalcev planeta buč nekoliko pobližje oglejmo.

Katere buče že poznamo

Štajerci seveda na prvo mesto postavljamo oljno bučo, ki jo gojimo na njivah. Olje pridobimo iz semen, meso pa so nekoč dobile domače živali, danes pa običajno zgnije na njivah. Kar pa ni nič narobe, saj v današnjem času na njivah tako primanjkuje organske snovi. Malo manj poznano pa je, da so tudi bučne pogače, ki ostanejo po stiskanju semena v olje, odlično organsko gnojilo, saj vsebujejo skoraj deset odstotkov dušika, v sledovih pa tudi kalij, fosfor in magnezij. Zmeljemo jih in uporabimo kot osnovno organsko gnojilo na vrtu ali manjših njivah. Oljne buče sodijo med vrežaste buče, ki potrebujejo dokaj velik življenjski prostor. Seveda pa je tudi v ostankih buč veliko pomembnih hranil, zato naj kar ostajajo na njivah, uporabimo jih tudi za kompostiranje.

Jedilne buče

Na vrtovih zato najpogosteje sadimo grmičaste tipe jedilnih bučk. Mnogi pravijo, da so užitne samo, ko so čisto majhne, meni pa se to zdi greh. Najboljše so take, ki so dolge od 12 do 25 centimetrov. Še večje pa so zelo okusne polnjene. Izdolbemo osemenje, napolnimo jih z različnimi nadevi, običajno so to mesni, polijemo s kislo smetano (ali pa ne), v zadnjih letih nasujemo na vse skupaj že nariban sir in zapečemo v pečici. Tem grmičastim tipom pravimo cukini, ime pa so dobile po prvi italijanski sorti takega tipa buč, ki smo jo Slovenci spoznali. Vendar so od vseh bučk te najmanj aromatične, imajo veliko vode, najmanj izrazito aromo. Poleg tega so namenjene sprotni uporabi, saj jih ne moremo dolgo skladiščiti.

Zelo pomembno je, da cukini bučke redno trgamo; če jih ne moremo sproti pojesti, jih lahko zamrznemo, seveda že narezane tako, kot jih najraje uporabljamo, nekateri jih celo že spanirajo, lahko pa jih dajemo na kompost. Kakor hitro se na rastlinah nabere preveč nepobranih plodov, novih cvetov in plodov ni več. Običajno jih potem napade pepelasta plesen in druge bolezni. Tudi ko gremo na dopust, moramo torej zadolžiti prijatelje, da nam poleg hranjenja domačih živali in zalivanja rož obirajo tudi bučke (in kumare) na vrtu.

Zaradi izredne priljubljenosti teh bučk se že tudi pri nas dobi seme, vrtnarji pa ponujajo tudi sadike mnogih sort. Pomembno je, da izberemo pravo barvo plodov. Najbolj okusne so zanesljivo tiste, ki imajo skoraj bele plodove, najmanj okusne pa tiste z zelenimi plodovi. Vendar so bele zelo neobstojne, tudi plodovi so občutljivi. Zato so žlahtnitelji že pred leti ponudili različico s plodovi, ki so zeleni in imajo samo bele proge. Najpogosteje je to pri nas sorta Greyzini F1. Te so verjetno najboljši izbor. Čeprav sama še vedno iščem bele plodove.

Še ena novost v zadnjih letih pa so izrazito rumeni plodovi. Ti so čvrstejši z manj vode in meni dokaj okusni. Še ena prednost sort z rumenimi plodovi je, da so dokaj odporni proti pepelovki, ki zdaj že zdeluje naše bučke in buče na vrtovih. Najlažje jih uporabimo tudi za sladke jedi. V mojem vrstnem redu so zdaj na drugem mestu.

Mogoče še par besed o izboru sorte ali hibrida. Hibrid zaznamuje končnica F1. Hibridi so veliko bolj rodni, zato pri njihovem izboru ne sadite preveč rastlin. Je pa res, da je plodov hitro preveč, saj jih ne moremo jesti vsak dan. Sorte, posebej v neprijaznem vremenu, naredijo veliko moških cvetov. Zaradi tega so pogosto tudi poznejše. Vendar manj plodičev odmre. Lažje je potem pojesti ves pridelek.

Pred približno petnajstimi leti se je na policah trgovin s semenom obeta nova sorta takih poletnih bučk, ki bodo okrogle oblike. Vrtnarji nam občasno ponudijo njihove sadike. Prednost je seveda višji pridelek nekje na ograji, kjer se vzpenjajo in ne zavzamejo veliko prostora. So okusne, bolj izrazitega okusa in zanimive. Zakaj pa jih ne bi preizkusili.

Vrežaste jedilne bučke in buče

Poleg njih se je pred nekaj leti tudi v naših trgovinah pojavilo seme hokaido bučk. Te živo oranžne, hruškaste lepotice so hitro osvojile srca nekaterih ljubiteljev posebnosti v kulinariki. Težave nastanejo samo na manjših vrtovih, saj so to vrežaste rastline, ki potrebujejo nekoliko več prostora. Vreže so namreč dolgi poganjki, na katerih rodijo. Mnogi so se že znašli in jim poiskali mesto na opori, najpogosteje na plotovih. Iz teh buč že lahko delamo različne omake, kuhamo okusne kremne juhe, celo marmelada bo imela svoj okus. Hokaido bučke lahko hranimo dolgo v zimo, vse do pomladi. Izberemo suh in toplejši prostor, nekje okoli 15 ºC je najprimerneje za skladiščenje teh bučk.

Mnogi otroci so navdušeni nad patišonkami. Tukaj se že pokaže pisan in zanimiv svet, saj je njihova oblika povsem podobna vesoljski ladji. Vendar to ni okrasna buča. Zelo rahlo in okusno meso, le zelo mlade, skoraj zelene moramo potrgati, da jih še lahko narežemo. Take s premerom do pet centimetrov lahko celo vložimo v kis, na enak način kakor kumarice. Večje lahko krajši čas skladiščimo, a ne preveč dolgo. Uporabimo jih na iste načine kakor cukine.

Znani del sveta buč še ni zaključen. Na prvem mestu po okusu, možnosti uporabe in sploh vsemu so prav gotovo muškatne buče. Znotraj njih je svet še dodatno pisan in razdeljen. Pojavljajo se v vseh mogočih oblikah in velikostih, od okroglih manjših do ploščatih velikank in hruškastih plodov.

Vsem je značilen zelo dolg čas skladiščenja, izrazit okus in aroma in vsestranska uporaba. Uporabljamo jih kot priloge mesnim jedem, slane in sladke prikuhe, peciva, za kompote in marmelade. Posebej marmelade so odlične, če pa jih kombiniramo še s kakšnim sadjem, pa so marmelade lahko prav nekaj posebnega. Še nekaj je značilno za te buče. Da razvijejo poln okus, morajo nekaj časa stati odtrgane. Seme nekaterih sort je že nekaj časa na razpolago tudi v več trgovinah in torej lažje dostopno.

Špagetarice

Naslednje buče, katerih seme je tudi že na razpolago v Sloveniji, so tako imenovane špagetarice. To so buče okrogle oblike, ki jih pripravimo na prav poseben način. V rahlo slani vodi skuhamo celo bučo. Ta je okrogle do podolgovate oblike, zrela je, ko porumeni. Kuhamo dvajset minut. Nato bučo prerežemo in z vilicami izdolbemo meso. To je sestavljeno iz dolgih vlaken, ki so podobna špagetom, od tod tudi ime. Uporabimo jih kot prilogo mesnim jedem, vendar jih moramo politi z omako. Lahko je mesna, lahko je sladka, lahko je kisla, le omaka mora biti. Mnogi so nad to bučo izredno navdušeni. Tudi špagetarice lahko skladiščimo zelo dolgo, če imamo primeren prostor. Celo do naslednje sezone ostanejo v toplih in predvsem suhih prostorih.

Na policah trgovin boste našli še seme lagenarij, nekoč smo jih uporabljali za vlečenje vina iz sodov, današnje sorte pa so zelo dobre, nekateri jih režejo kar sproti na rastlini. Ne odtrgajo celega plodu, narežejo samo toliko kosov, kolikor jih potrebujejo v kuhinji. Ker so zelo dolge, jih pogosto sadimo kar na pergole ali brajde. Lagenarija se ne križa z ostalimi bučami. Dobro pa je vedeti, da se vse ostale buče med seboj zelo rade in pogosto križajo. Zato je pobiranje semena nekoliko oteženo. Ob križanju se namreč lahko spet prikažejo stari geni. Take buče pa niso primerne za uživanje, saj lahko povzročijo močnejšo drisko in slabosti. Preden pripravite te plodove, jih najprej surove poskusite. Če je okus trpek, grenak (ne pozabite, da so čutnice za grenkobo na dnu jezika), jih ne jejte in posebej ne dajajte živalim, saj so te še bolj občutljive.