Nasveti Miše Pušenjak: Katere rastline za zeleno gnojenje pomagajo utrujeni zemlji

Ena izmed možnosti, da poskrbimo za zemljo na vrtu, je setev rastlin za zeleno gnojenje. Mnogi boste zavili z očmi, saj da imate samo majhen vrt, kam naj jih posejem, če pa hočem imeti še to in to in to ... Taki potem ne tožite v naslednji letih zaradi številnih težav, ki jih prinaša prav od vremenskih razmer uničena zemlja. Prav gotovo pa to velja tudi za rastlinjak. Še manjši je, saj vem, pa bi želeli v njem imeti tudi pozimi dovolj zelenjave. A vedite, da se tako ozko in kratkoročno gledanje na pridelavo kmalu povrne kot bumerang.

Težav tako z zimskimi solatami kakor s poletnimi plodovkami je vedno več. Ne nazadnje je osnovno orožje v boju s takimi vremenskim spremembami prav zdrava in živa zemlja. Pri tem pa lahko rastline za zeleno gnojenje res veliko pripomorejo.

Kaj je zeleno gnojenje

Zeleno gnojenje pomeni, da v tla zakopljemo čim več rastlinske mase. Na vrtu pa tudi na njivah pridelujemo rastline zato, da jih potem porežemo, poberemo, skratka velik del mase odnesemo z vrta. Mnoge vrtnine so znane, da zemlji odvzamejo veliko humusa (na primer kapusnice), ker pa največji del rastline potem odnesemo z vrta, je v tleh humusa veliko manj.

Nekoč se je na vrtu gnojilo izključno s hlevskim gnojem, zanj pa je bilo značilno tudi, da je bilo v njem veliko nastilja, slame, listja, ki se v zemlji razgrajujejo počasi, zato povečevanje humusa ni bilo vprašljivo. Danes pa ta gnoj ne vsebuje več veliko organske mase, mnogi ne znajo pravilno narediti komposta, mnogi zanj tudi nimajo časa ali pa prostora. Kompost je namreč odličen vir trajnega humusa v tleh, saj je v njem veliko rastlinske mase.

Nekateri so si še poenostavili delo in vrt raje gnojijo kar s kupljenimi organskimi gnojili, ki jim pogosto rečemo briketi. Tudi za njih je značilno, da v tleh veliko trajnega humusa ne ostaja. Na njivah je težava še večja, saj se v veliki meri uporabljajo mineralna gnojila, še slamo in koruznico pa se pogosto z njive odpelje in proda.

V novejšem času je torej postalo pomembno, da humus v tleh povečujemo tudi tako, da rastline posejemo samo zato, da jih potem ponovno zakopljemo v tla, torej gnojimo z zeleno (včasih tudi suho) rastlinsko maso, od tukaj torej izraz zeleno gnojenje, zeleni podor.

Za zeleni podor bi lahko uporabljali katerokoli rastlino, vendar nekatere dajo manjši učinek, kot bi si ga želeli. Rastline za zeleni podor morajo rasti čim bolj hitro, v kratkem času narediti čim več rastlinske mase, ob enem pa mora biti njihovo seme cenovno dovolj ugodno. Seveda pa ne smemo nikoli pozabiti, da te rastline sejemo zato, da jih bomo zakopali v tla, torej niso namenjene krmi ali naši hrani. Rastline za zeleno gnojenje bi lahko sejali praktično kadarkoli. Pri nas se je sicer uveljavilo, da jih sejemo proti koncu sezone, običajno od avgusta naprej. Sama menim, da bi predvsem tisti, ki gojijo papriko na večjih površinah, lahko tudi pred njo posejali na primer ajdo ali pa belo gorjušico ali oljno redkev. Papriko sadimo šele okoli 20. maja, tako se izognemo težavam, ki jih tudi letos lahko opažamo na vrtovih, saj je rastline dolgo zeblo. Torej je vsaj mesec dni časa, da rastline naredijo nekaj mase. Ki bo potem tako hrana za našo papriko, ob razpadanju v tleh pa bo tudi tla zračila in hranila mikroorganizme.

Tik pred cvetenjem moramo potem te rastline pokositi in zadelati v tla. To najlažje naredimo s prekopalnikom (frezo), lahko pa maso zakopljemo v tla tudi ob jesenski obdelavi gredic ("štihanje"). To obdelavo v tem primeru prestavimo v sredino oktobra, s tem ne škodujemo toliko mikroorganizmom v tleh, saj je takrat običajno še dovolj toplo. Tako naredimo dvojno korist. Mislim namreč, da se pri nas gredice prekopljejo prepozno, takrat v novembru je škoda, ki jo naredimo z obračanjem zemlje, res večja.

Neprezimne rastline za zeleni podor

Poznamo veliko rastlin, ki jih v ta namen lahko uporabimo, zagotovo bom katero izpustila. Vsaka ima svoje prednosti, pa tudi slabosti.

Bela gorjušica in oljna redkev sta križnici, ki jih sama zelo priporočam. Njuna edina slabost je v tem, da nastanejo težave, če imamo v kolobarju veliko križnic (kapusnic). Rastline za zeleno gnojenje so seveda ravno tako člen v kolobarju, po setvi teh dveh križnic na isto mesto ne smejo priti zelje, cvetača, ohrovt, pa tudi repa, koleraba ali redkev vsaj tri leta. Obe rastlini imata močne, globoke korenine, ki odlično prerahljajo zbito, težko, grudasto zemljo. Zato sta enkratni pionirski rastlini, ki ju posejemo povsod, kjer delamo nove gredice. Ko zemljo na novo prekopljemo, preorjemo, je namreč zelo zbita, struktura pa slaba. Setev bele gorjušice (ali oljne redkve) bo sicer vzela dva meseca, a vredno je počakati. Obe rastlini imata močan negativen vpliv tudi na talne škodljivce, kot so ogorčice in celo strune. Zato setev priporočam tudi v rastlinjakih, kjer ju lahko sejemo še konec novembra. Sta odlični predhodnici vseh korenovk in gomoljnic, pa tudi plodovk. Zastirka iz zelenih delov bele gorjušice pa varuje posevek tudi pred polži. Še nekaj svetujem. Obe rastlini naj zacvetita, saj sta tudi primerna čebelja paša, vendar ju v tla zadelajte ali vsaj pokosite pred koncem cvetenja, da ne bosta naredili semena. Drugače sta lahko tudi zoprn plevel. Ob pozni setvi (september) ju lahko pustimo tudi premrzniti, suhe dela potem spomladi lažje zadelamo v tla.

V zadnjih letih se je obema listnatima križnicama pridružila še meliorativna redkev. Ta ima še močnejše rahljalno delovanje. Pozimi zmrzne, v luknje, ki za koreninami ostanejo, pa se usuje še organska masa s površine. Sama menim, da je najboljša mešanica vseh treh, posebej v rastlinjakih. Žal pa seme meliorativke še ni dostopno v manjših količinah. Ker jo sejejo mnogi kmetje, pa se lahko včasih njih zaprosi, da odstopijo nekaj tega semena.

Zelo zanimiva rastlina za zeleni podor spomladi ali jeseni je tudi ajda. S svojimi koreninskimi izločki namreč uniči del semenske banke plevelov, ki jo imamo v zemlji. Hitro raste, naredi veliko zelene mase, lepa je v cvetenju, pa še odlična jesenska čebelja paša je, del mase lahko tudi posušimo in uporabimo v zdravilne namene. Njena največja prednost pa je ravno v tem, da ni v sorodu z drugimi vrtninami, zato je lahko del kateregakoli kolobarja, naredi veliko mase, pomaga v boju proti plevelom, njeno seme pa ni zelo drago. Nikar pa je ne pustite semeniti, saj je kot plevel med vrtninami moteča. Tudi kaljenje vrtnin namreč lahko onemogoča, če raste med njimi.

Ena izmed najlepših rastlin je tudi facelija. Ravno tako ima negativen vpliv na talne škodljivce, naredi veliko mase, ki je krhka in v tleh hitro razpada, ima globoke korenine, ki rahljajo zemljo in ni v sorodu z nobeno vrtnino. Njen lep, moder cvet je tudi lep okras na vrtu ali njivi in krasna čebelja paša. Ima le eno slabost. Modra barva cvetov je zelo privlačna tudi za tripse oziroma resarje, pa tudi pršice. Zato je spomladi ne sejemo. V jeseni pa ti škodljivci ne predstavljajo več večje težave.

Kot rastline za zeleni podor lahko sejemo tudi mnoge enoletne detelje, kot sta na primer lepo dišeči aleksandrijska ali perzijska detelja. Pazite, detelje so v sorodu s stročnicami, zato na isto mesto ne sejemo fižola in njegovega sorodstva vsaj dve leti. Za deteljami ponavadi sadimo kapusnice, saj le te odlično izkoristijo dušik, ki ga detelje pustijo v tleh.

To so najbolj znane uporabne rastline za zeleni podor. Danes lahko dobimo pri nas tudi seme gizotije, zanimive, tudi lepe rastline, ki naredi veliko mase. Za zeleni podor v Nemčiji uporabljajo tudi špinačo (a pazite na kolobar, saj je v sorodstvu z blitvo in rdečo peso), v Veliki Britaniji sejejo pogosto tudi grašice, te sodijo med metuljnice.

Še nekaj navodil za konec

Rastline za zeleni podor so zelo koristno dopolnilno organskim gnojilom na vrtu. Zanje vam bo zelo hvaležen ves podzemni živi svet, pa tudi mnoge žuželke, ki v jeseni ne najdejo več veliko hrane zase, na prvem mestu so to seveda čebele, vendar tudi mnoge druge koristne žuželke, kot so muhe trepetavke, divje čebele in čmrlji, pa tudi tenčičarice živijo od cvetnega prahu in medičine.