Miša Pušenjak
Najprej so seveda pričeli shranjevati seme žita in fižola, a hitro so ugotovili, da lahko za zimo shranimo tudi sončne žarke, ujete v korene rastlin. Tokrat bomo na novo spoznali tri korenovke, tako različne, pa vendar vse z namenom, da imamo tudi pozimi na krožniku domačo zelenjavo. To so koleraba, rdeča pesa in redkev.
Črna redkev – preprosta, a zelo uporabna
Večina vrtičkarjev pozna rdečo redkvico, pravilno ji rečemo mesečna redkvica, saj jo pobiramo že mesec dni po setvi. Redkev, njena večja sorodnica, je nekoliko manj znana. Namenoma je napisano redkev, ne črna redkev, ki je seveda pri nas najbolj priljubljena. Slovenci poznamo predvsem črno, okroglo različico, v Evropi pa gojijo tudi bele, zelene, rdečkaste, rožnate, okrogle, ovalne ali korenaste oblike z majhnimi, srednjimi ali zelo velikimi koreni. Še bolj pester je svet azijskih redkev. Nemci na primer k pivu vedno jedo belo redkev, ki pa se pri nas nekako ni prijela.
Redkev je križnica, sorodnica z zeljem, cvetačo, brokolijem, strniščno repo in tako naprej. Vsem križnicam je skupno to, da v ozkem kolobarju ne uspevajo dobro. Na isto mesto lahko pridejo najpogosteje vsako peto leto. Tega nikoli ne pozabite, ko načrtujete setve in sajenja na vrtu. Druga skupna značilnost križnic je, da so to rastline kratkega dneva. V dolgem dnevu takoj zacvetijo. Tudi vročine ne marajo, zato jih pridelujemo v drugi polovici poletja. Redkev lahko sejemo nekje od konca junija naprej. Vsekakor pa jo v teh vremenskih razmerah lahko sejemo vse do sredine avgusta, v rastlinjak celo do začetka septembra. Ne moremo pa jih vzgajati iz sadik, niso najbolj navdušene nad tem načinom pridelave. Redkve so k nam prišle iz Azije, kot zdravilno rastlino so jo uživali že stari Egipčani, prav tako pa tudi Kitajci in Rimljani.
Tako kot vse korenovke redkev dobro uspeva v odcedni zemlji, pravzaprav je ovira za pridelovanje samo zastajanje vode. Kar je seveda ovira tudi za vse ostale vrtnine, ki jih pridelujemo na vrtu. Paziti pa moramo tudi na kolobar. Če jo imate res radi, jo prvič posejte takrat, ko pričnejo kombajni žeti ječmen. Da ne bo pretrda in plutasta, jo potem sejte večkrat, vse do sredine avgusta. Potrebujete nekje 3-5 gramov semena na 10 m², pri tem pa pridelamo 20-30 kilogramov korenov. Torej so pridelki visoki. Računamo, da nekje za enega družinskega člana potrebujete meter dolgo vrstico. Razdalja med vrstami naj bo 30, še bolje 40 centimetrov, v vrsti pa potem po vzniku preredčimo na 10 centimetrov. Ne gnojimo, saj je zanjo dovolj hranil ostalo od predhodnice. To je običajno zgodnji krompir, lahko pa tudi grah, nizek fižol, tudi solata. Le da pred njo vsaj štiri leta na tem mestu ni bilo kapusnic in drugih križnic. Nato samo vzdržujemo zemljo rahlo in zračno.
Radi jo imajo bolhači, prav zato je ne sejemo prezgodaj; v drugi polovici poletja pa niso več tako agresivni, kakšna luknjica na listih pa ne vpliva na pridelek, saj ne uživamo listov. Od setve do začetka spravila potrebuje nekje 90-100 dni. Prvih setev ne pustite predolgo v zemlji, zadnje setve pa lahko ostanejo na vrtu vse do res pravega mraza. Potem jih izpulimo, obrežemo, osušimo in shranimo v kleteh ali celo zasipnicah. Prostor mora biti hladen, nekje do 5 ºC in ne pod ničlo, predvsem pa mora biti zračna vlaga nekje nad 90-odstotna. Najbolje in najlepše se shrani v pesku, žagovini ali zelo razrezanem suhem listju.
Ko redkvi režete listje, bodite pozorni, da ga ne porežete vse do korena, kar ljudje najraje počnejo. V poletnih spravilih pustite za en centimeter pecljev, za shranjevanje pa nekje do pol centimetra. Tako bo koren zgubljal manj vlage, manjša je tudi verjetnost, da bo na mestu rasti pričel gniti.
Črna redkev namesto kemičnih zdravil ob začetkih prehlada
Mnoge babice so to vedele, zdaj pa smo na to pozabili. Črno redkev lahko uporabite za preprečevanje prehlada, na začetku tudi vseh gripoznih obolenj in kašlja. Preprosto jo postavimo na krožnik ali damo v nek primeren kozarec. Stati mora namreč tako, da je del, kjer je listje, zgoraj. Nato odrežemo vrh in izdolbemo luknjo v sam koren. V to luknjo damo med, najboljši je kostanjev ali pa sladkor, predvsem, če se nam mudi. Pustimo stati tako dolgo, da se nabere sladka, okusna tekočina, ki jo pijemo po žličkah. Resnično je zelo uspešna za preprečevanje oziroma lajšanje tegob prehladnih obolenj. Sicer pa so redkve znane po tem, da so velikanska podpora našemu imunskemu sistemu. A niso samo to, znane so tudi po tem, da lahko znižajo raven holesterola v krvi, s tem pa pomaga zniževati krvni pritisk. Redkve so tudi pomoč pri razkuževanju jeter in čiščenju krvi. Vsestranska pomoč našemu telesu so te skromne, nezahtevne vrtnine.
Poleg sirupa, ki si ga lahko pripravimo, jo najpogosteje uživamo v solati. Narežemo jo na tanke kolobarje, dodamo še zrnat fižol in seveda Štajerci še neizogibno bučno olje. Vendar je dobra tudi kot priloga zelenim zimskim solatam. Sem pa našla še veliko zanimivih receptov, tudi z jajci, govedino, z jabolki, s korenčkom; za vsakega se bo našel recept, kjer bo ta vrtnina dobra tudi za vsak okus.
Koleraba – še ena križnica za zimsko zdravje
Sorodnica črne redkve je tudi koleraba. Namerno spet nimam napisanega pridevnika, saj lahko na vrtu gojimo dve obliki, to sta nadzemna in podzemna koleraba. Skupno jim je, da sta obe križnici, torej veljajo vsa opozorila, ki so napisana pri redkvi.
Nadzemna koleraba je kapusnica, užitni gomolj pa nastane na steblu rastline. Vzgajamo jo preko sadik, meni osebno je to zelo uporabna, po krivici zapostavljena vrtnina. Od presajanja sadik do pridelka potrebuje samo mesec dni, razen spomladi in v jesenskem hladu, ko je čas nekoliko daljši. Vsebuje vse koristne sestavine, ki jih boste kasneje lahko prebrali ob podzemni kolerabi. Vendar je ne moremo hraniti dolgo v kleteh in tudi v hladilniku ne more biti dolgo.
Njena podzemna soimenjakinja in sorodnica pa naredi gomolj v zemlji, a za to potrebuje nekaj dalj časa. Nekoč smo jo na Štajerskem uporabljali samo kot hrano za pujske, te pa smo potem pojedli. A že kar nekaj let se uporablja kot odličen in zdrav dodatek vsem zelenjavnim juham, tudi ričetu in drugim enolončnicam. Njena prednost je, da se, tako kakor črna redkev, v kleti lahko skladišči vso zimo. V današnjih blagih zimah pogosto celo prezimi. A jaz se ne bi zanašala na to, saj spomladi zelo hitro, že februarja ali marca, požene v cvet, s tem pa že nekaj tednov prej izgublja prehransko vrednost.
Glede setve, priprave na setve, datumov in gnojenja, velja zanjo enako, kakor za črno redkev. Potrebujete nekje 5 g/10 m² semena, za enega družinskega člana pa posejemo nekje 1-2 dolžinska metra. Seveda pa je ta številka relativna, saj vsaka družina kuha različno, ima dobra ali slaba skladišča in podobno. Vsekakor pa je ne sejte pred začetkom julija, da ne bo zrasla prevelika, pulimo in za našo prehrano uporabljamo nekje do 10 centimetrov debele korene, ne večjih, saj postane kasneje njihov okus pust in neizrazit.
Nadzemno sorodnico pridelujemo zgodaj spomladi, od marca naprej že lahko presajamo sadike tudi na prosto, v rastlinjak pa še prej. Podzemno sorodnico pa pridelujemo samo v jesenskih setvah. Spomladanske setve, tudi če so zgodnje, pogosto sploh ne dajo pridelka. Ali hitro zacvetijo brez korena ali pa je koren izdolben in neokusen.
Rdeča pesa pa ni križnica
Rdeča pesa sodi v družino lobod, njena sorodnika sta še špinača in blitva ali mangold. To je treba upoštevati pri načrtovanju kolobarja na vrtu. Sodi med rastline, ki najslabše prenašajo ozek kolobar, zato se je treba vsaj triletnega premora sajenja na isti gredici dosledno držati. Potrebuje veliko hranil, gnojenja s hlevskim gnojem ali gnojevki pa ne prenaša. Pognojimo pa lahko z domačim kompostom (8 l/m²) ali kupljenimi organskimi gnojili, saj je hvaležna za dobro, humozno prst.
Rdečo peso sejemo od sredine aprila pa vse do konca julija, v današnjem času pogosto odlično uspejo tudi setve v začetku avgusta. Seme pred setvijo lahko čez noč namočimo v toplo vodo, spomladi pa v baldrijanov čaj. Mlade lističe lahko dodamo solatam, saj vsebujejo izredno veliko koristnih sestavin, nekateri pravijo, da celo več kakor potem sok korena rdeče pese. Populjene rastlinice lahko tudi presadimo, če je zanje še dovolj prostora. Poletno setev obvezno zasenčimo. Verjetno tudi ni odveč povedati, da je v suši tudi rdečo peso treba namakati. Sprva mlade rastlinice rastejo počasi, zato je senčenje potrebno vse do takrat, ko se prične hitra, intenzivna rast. Rdečo peso lahko sejete postopoma, večkrat v letu, da imate mlade, sveže korene vse poletje na razpolago. Pozna, julijska setev pa je namenjena tudi shranjevanju, skladiščenju.
Ob spravilu korenov rdeče pese je izredno pomembno dvoje. Ne čakati, da bodo zrasli zelo veliki in debeli, saj je potem v njih že manj koristnih sestavin. Prav tako je seveda, če jih pulimo prezgodaj. Premer korena naj bo 10-15 centimetrov pri okroglih sortah, pri podolgovatih pa še manj. Druga pomembna stvar, na katero bodite pozorni, pa je, da korenov ob spravilu ne poškodujete, tudi majhne koreninice na koncu ne, liste pa porežete res tako, da bo ostalo vsaj 1-2 centimetra peclja. Tako koren kakor ostanke pecljev porežemo šele po kuhanju. Tako preprečimo izgubo dragocenega, izredno zdravilnega soka.
Tudi rdečo peso je bolje skladiščiti svežo, v pesku ali žagovini in jo kuhati in uživati sproti tudi pozimi. Mnogim je lažje, da jo vložijo, a s tem izgubimo del njene koristnosti.
