(KAM GREŠ, MARIBOR) Naredimo to mesto spet veliko!

Leto 1970 – pot v Ljubljano s Pohorje expresom – dve uri in 10 minut!

Leto 2026 – pot v Ljubljano z vlakom – minimalno dve uri in 15 minut!

Po več kot petdesetih letih potrebujemo za pot iz Maribora v Ljubljano z vlakom več kot pa leta 1970 – pa še sendvič in kavo smo dobili na vlaku.

Bili bi seveda krivični, če bi razvoj Maribora posploševali s primerjavo železniškega (po)potovanja do prestolnice. Na "ruševinah" sesutja velikih tovarn in finančnega sektorja je Maribor postal drugačno mesto s številnimi novimi projekti, pa tudi neuresničenimi željami. Ena od stalnic pa je vendarle ostala – za marsikaj še vedno krivimo velikega soseda, oddaljenega borih 126 kilometrov.

Mesto, ki ga imamo Mariborčani neizmerno radi, a tudi mesto, do katerega smo neizmerno kritični, dobiva novo podobo, kljub zelo slabi popotnici. Kako torej najti novo identiteto mesta, kjer je bilo še pred dobrega pol stoletja 12 proizvodnih podjetij z več kot 1000 zaposlenimi – danes je ostal, pa še ta samo napol, le še nekdanji Swaty, kjer so imele sedež v mestu tri banke, danes nimamo več nobene. Kjer smo imeli celo petzvezdični hotel, ki ga danes seveda nimamo več, kjer smo imeli letališče z dnevnim letom v Beograd, povezavami v Skopje, Frankfurt, danes potrebuje lastnik – država leto dni, da popravi streho. Kar načeloma niti ni problem, saj tudi potnikov ni. Hvalabogu, da imamo v Evropi še letališče na Malem Lošinju, ki je po številu potnikov edino med evropskimi letališči za Mariborom.

Kako na takšnem "pogorišču" ustvariti novi Maribor, je seveda zgodba, s katero se bo moral ukvarjati novi župan. Zagotovo je Saša Arsenovič veliko naredil za mesto, (skoraj) dokončal največjo investicijo – Rotovž, čeprav se sliši malce ironično, da je v času digitalizacije daleč največja investicija v mestu knjižnica (če malce poenostavim).

Mesto je trenutno še najbolj podobno zgodbi o napol polnem ali napol praznem kozarcu, odvisno, kaj v njem vidijo optimisti in kaj pesimisti. Še vedno ne vemo, kaj točno v tem kozarcu vidijo kandidati za župana, bitka bo očitno kar težka, za zdaj pa še nismo videli niti enega vsebinskega programa, zaenkrat ostajajo kandidati le pri praznih in že velikokrat uporabljenih floskulah. In glede na to, da jih kar nekaj živi izven Maribora, morda vendarle ne bodo pozabili tudi na razvoj mestnih četrti in se s tem izognili stalnim očitkom sedanjemu županu, da misli samo na center.

In ko bom sam izbiral župana, bo moj glas dobil tisti, ki bo vsaj v programu zapisal:

• Da bo na vse možne načine lobiral, da bo država vsaj začela razmišljati o gradnji hitre proge do Ljubljane – ne selitev ministrstev, Maribor bo našel svoje mesto na zemljevidu, če se bomo vsako uro v petdesetih minutah pripeljali do prestolnice – in tako bo veliko lažje vsakodnevno lobiranje na ministrstvih in raznih dogodkih.

• Da se bo angažiral, da bo mariborsko letališče (je pa pravzaprav v Hočah) končno dobilo svojo vlogo, pa čeprav le v tovornem prometu ali kot servisna točka za letala.

• Da bo mesto dobilo takšno prometno ureditev, da bo možno priti iz enega konca mesta na drugega vsaj po dveh cestah.

• Da bo pripravil projekt najemnih stanovanj za mlade strokovnjake po vzoru Dunaja in jih s tem privabil v mesto. In da bo mogoče tudi malce futuristično in drzno razmišljal o prihodnosti, ko bi se lahko strokovnjaki preselili v Maribor in vozili na delo v Ljubljano.

Živeti v Mariboru je zagotovo bolj prijetno in ceneje kot pa v "velemestu". In zmagovalna kombinacija – vožnja z vlakom v Ljubljano v petdesetih minutah in polovična cena nepremičnin.

• Da bomo dobili vsaj načrte za moderno športno dvorano, ki bo namenjena tudi sejemski dejavnosti in kongresom.

• Da bo končno zaživela investicijske pisarna za domače in tuje investitorje z osebnim svetovalcem, ki bo osebno zadolžen poskrbeti za tiste, ki želijo investirati v mestu.

• Da bo še bolje poskrbel za boljše življenje v mestu tako za mlade kot starejše generacije, brezplačni prevoz za starejše – prostofer – je lahko dober vzorec za naslednje projekte.

• Da bo mestu vrnil Zlato lisico in Festival Lent ob Dravo. Dva pomembna projekta, ki ju je "izgubil" sedanji župan.

Vsekakor pa od županove ekipe pričakujem drznost in vizijo iz zgornjega naslova – pričakujem, da bo to mesto znova naredil veliko. Tako po projektih kot tudi po spremembi razmišljanja – stavek, "saj tako ne bo šlo", pa naj bo na smetišču zgodovine.

Pa tudi če se bo zgledoval po preteklih županih, kot je bil Rous, ki je vsaj enkrat letno zahteval, da pridejo ministri v Maribor in predstavijo projekte, ki jih bodo ministrstva realizirala za boljše življenje v mestu.

Zato še enkrat, ne potrebujemo ministrstev v Mariboru, potrebujemo ministre, ki bodo pripeljali in seveda tudi sfinancirali projekte v mestu. In ravno to bo v veliki meri odvisno od župana in njegove ekipe, da bodo dovolj trmasti, vztrajni in tudi pogumni, da to zahtevajo. In potem bo to mesto znova veliko.

* Srečko Pirtovšek je odgovorni urednik revije Kapital.