(KAM GREŠ, MARIBOR) Išče se mestotvorni župan ali županja

V Maribor me je pripeljala ljubezen. Potem sem vzljubil še mesto in regijo. Števec mojih štajerskih let bo ravno okoli volitev preskočil z devetnajstih dopolnjenih na dvajset. Kakšnega župana ali županjo si želim? Nekoga, ki zna videti in slišati različne Maribore. Tistega, ki ga pokažemo obiskovalcem, pa tudi onega, ki se zgodaj zjutraj odpravlja na delo, usklajuje skrb za bližnje ali išče prostor za svoje zamisli. Z mostu vidimo veduto, obrežje, pročelja. Vsakdanjik za njimi zahteva več pozornosti. Prav pri njem bi začel razmislek o prihodnjem vodenju mesta.

Mestotvornost se začne s sposobnostjo razumeti, da mesto sestavljajo različna življenja, ki si delijo prostor, nimajo pa enakih možnosti. Nekdo dobi kredit za svoje posle; ko se ti sfižijo, lahko račun pristane pri vseh nas. Drugi še za garsonjero ni "kreditno sposoben". Nekdo vsakdanje opravke zlahka poveže z avtomobilom, drugi jih mora prilagajati avtobusnim povezavam in svoji gibalni oviranosti. Politika posega v ta razmerja tudi takrat, ko zatrjuje, da se ukvarja samo s projekti. Mesto ni podjetje. Njegovih prebivalcev ni mogoče razdeliti na donosne in nedonosne oddelke. Urejene finance so nujne, toda nekaj je lahko neprofitno in obenem nujno mestotvorno. Knjižnica, mladinski prostor ali dostopen javni prevoz omogočajo življenje mesta tudi brez dobička. Lahko imamo lepo obnovljen prostor, v katerem se lahko zadržujemo predvsem, če kaj kupimo. Lahko imamo uspešno prireditev, do katere del prebivalcev ne more priti ali si je privoščiti. Ob vsakem takem uspehu se zato velja vprašati, komu smo odprli vrata in kdo je ostal pred njimi. Tudi lepota mesta mora biti dostopna brez računa na mizi.

Maribor je treba razumeti skozi industrijsko dediščino in njene prekinitve, univerzo, zdravstvo, kulturo ter njegovo vlogo v širši regiji. Hkrati pa dovolj od blizu, da opazimo razlike znotraj njega. Tabor, Tezno, Pobrežje in Studenci niso zgolj stanovanjsko zaledje starega jedra. Tam nastajajo znanje, ustvarjalnost in družabno življenje. Ob mestnih četrteh so tu še krajevne skupnosti, vsaka s svojimi posebnostmi, potrebami in lepotami. Mesto postane manjše, kot je, če ga oblast gleda samo iz njegovega reprezentativnega središča. Pri tem me zanima več kot blaženje stisk. Pomembno je tudi, komu Maribor omogoča, da razvije svoje sposobnosti in izživi svoje želje. Kdo lahko začne dejavnost, vadi z bendom, se ukvarja s športom ali v zrelih letih poskusi nekaj novega. Sposobnost lahko ostane neodkrita, ker ni dostopnega prostora. Želja lahko usahne, ker zanjo po delu in skrbi za druge ni več časa. Včasih razvojni problem mesta stanuje v voznem redu, drugič v previsoki najemnini. In vseh človeških možnosti tudi ni treba prevesti v podjetniško idejo, da bi bile vredne podpore.

Kdor vodi mesto, mora znati te razlike videti in slišati. Posebej takrat, ko povedano ni prijetno. Prebivalec pozna izkušnjo svoje ulice, stroka lahko pokaže posledice odločitve za celotno mesto. Tudi med njima ni nujno soglasja, kot ga ni znotraj stroke. Naloga župana ali županje je omogočiti soočenje, presoditi argumente in prevzeti odgovornost. Dialog ima smisel, če lahko spremeni odločitev. Sicer je posvet samo nekoliko daljša predstavitev že sprejetega sklepa. Najbolj povedno je, kaj se zgodi po ugovoru. Ali pobuda dobi vsebinski odgovor in kdo je odgovoren zanj? Pripomba o nevarnem prehodu mora priti do pristojne službe, predlog za uporabo praznega prostora pa do presoje pogojev in stroškov. Ni mogoče ugoditi vsem željam. Mogoče pa je pojasniti odločitev, določiti rok in povedati, kdo bo preveril izvedbo. Če se pobude izgubljajo med uradi, prebivalci odnehajo, občina pa izgublja znanje o vsakdanjih težavah. Sposobnost vodstva mesta organizirati odziv je zato tudi razvojno vprašanje.

Enako velja za mestni svet. Politične razlike so potrebne; skozi njih odločamo tudi o tem, komu bomo namenili omejena sredstva. Odgovornost svetnikov se nadaljuje po glasovanju: preverjati morajo, ali sprejete odločitve tudi v izvedbi dosegajo svoj namen. Mestni svet bi moral vztrajati, da občinska uprava pri pomembnejših predlogih pojasni posledice za različne dele mesta in prebivalce ter pokaže, kako je obravnavala njihove pripombe. Za to delo že imamo izvoljene predstavnike in upravo. Tudi sodelovanje mestnih četrti in krajevnih skupnosti mora segati do odločanja o prednostnih nalogah in denarju. Za dogovorjene manjše posege v teh okoljih lahko občina v proračunu nameni jasno določen del obstoječih investicijskih sredstev, z javnimi merili in roki izvedbe. To zahteva tudi neprijetno pojasnilo, kaj bo zato počakalo. Proračun tako postane prostor razvidnih političnih izbir. Uspeh pa se pokaže v varnejši poti, dostopnem prostoru in rešeni težavi, zaradi katere se je nekdo sploh oglasil.

Maribor lahko pri tem mirneje sprejme tudi svoj položaj drugega mesta. Ljubljana je glavno mesto Republike Slovenije, nam pa ni treba vsake razvojne zamisli začeti s primerjavo z njo. Kot znanstveni koordinator projekta CIVITAS ELAN sem delal tudi z Brnom in Portom. Ti mesti sta zame smiselni sogovornici pri vprašanju, kako razvijati lastno regionalno in evropsko vlogo. Mariboru ni treba postati pomanjšana različica katerega od njiju. Župan ali županja Maribora je več kot najbolj odgovorna oseba mestne občine. Videti in misliti mora celotno regijo ter jo skupaj z drugimi pomagati graditi. Vsakdanje poti na delo, v šolo, bolnišnico ali gledališče se ne končajo na občinski meji. Zato je treba z župani in županjami drugih občin iskati skupne rešitve, ne glede na njihove politične pripadnosti in osebne svojskosti. Sodelovanje zahteva spoštovanje njihove samostojnosti in tudi pripravljenost Maribora, da podpre nekaj, česar središče ne bo v njem. Regionalno vlogo si mesto utrjuje s tem, kar omogoča širšemu prostoru. Biti drugo mesto je lahko prednost: več svobode pri izbiri lastne razvojne poti. Ob zahtevah po pravičnejši razporeditvi državnih institucij in sredstev moramo znati povezati tudi znanje in pobude, ki jih že imamo. Evropsko sodelovanje je vredno toliko, kolikor znanja in sposobnosti ostane v mestu, ko je projekt končan. Podobno velja za županski mandat; za njim morajo ostati tudi sodelovanja, ki prenesejo menjavo ljudi na položajih.

Ob predvolilnih obljubah bi zato rad slišal tudi, kako jih bodo kandidatke in kandidati uresničili, s kom in čemu bodo dali prednost, ko denarja ne bo za vse. Po mandatu bo mogoče preveriti, ali so različnim delom mesta omogočili več od občasne pozornosti. Na mostu je veduta mesta za vse približno enaka. Ko stopimo z njega, pa se začnejo zelo različni Maribori. Želim si župana ali županjo, ki zna slišati, kako v njih živimo in kaj bi v svojem mestu še radi postali.