Bojan Bauman
Tu in tam pride predvolilni čas, ko se zdi, da se med seboj spet slišimo, ko smo pomembni vsi in vsak posebej med nami. Se opravičujem zaradi nekaj preračunljivosti, a preprosto sem zaključil, da je prav zdaj modro nasloviti na vas mojo muko.
Uvodoma opozarjam, da ne bo govor o velikih temah, ki prežemajo naše mesto – ne bom reševal minusa v občinski blagajni niti ne bom podprl gradnje avtomobilskega tunela pod mestom ... Mene žulijo male stvari, ki jih je ob vaši dobri volji mogoče hitro rešiti, v dobro vseh nas.
Naj se vam predstavim – od nedavno sem upokojenec, ki ima na voljo ves pisani čas vsakega dneva. Te poskušam izkoristiti predvsem s sprehodi v naravi. Na miren, dostojanstven in okolju prijazen način. Poleg mene je North, srednje velik in prav toliko pameten kuža, ki mi je v neizmerno veselje in mi dela družbo. Kar dobro nama gre ... Narava je lepa tako pozimi kot poleti, midva pa vsak dan pridno nabirava kilometre in trošiva kalorije.
Pa se kljub temu domov vračam tudi slabe volje, saj po naših gozdovih med listjem in travo pogosto hodim tudi po smeteh. Tja jih že po tradiciji odlagajo moji sokrajani. Ob poti na robovih gozda najbolj pogosto najde zadnji dom zeleni obrez. Njihovih lastnikov ne zanima, da gozd takih količin odpada preprosto ne uspe predelati. Spet drugi se spomnijo, da bi ob cesto v gozd pripeljali kamenje z vrta. To je predhodnica ostankov betona, najbolj pogosto ob prenovah kopalnic. Ko je na kupu še nekaj pip in ostankov cevi, postane rob gozda primerna rešitev za vse nakopičene smeti pri hiši.
V smetenju pa te male kršitelje na celi črti prekašajo naši obrtniki. Medtem ko prvi v gozd dovažajo s samokolnicami, jih drugi vozijo s kombiji in kamioni. Tako se z Northom po gozdnih poteh prebijava tudi čez kupe salonitk, kritin vseh sort, pa čez polprazne tube silikona in purpene, čez pomivalne in pralne stroje. Pivske pločevinke so lahko znak marljivosti naših keramičarjev in ostanki pocinkane pločevine tudi govorijo o pridnih rokah krovcev.
A odpadki pač ne sodijo ob gozdne poti in s tem se danes verjetno vsi strinjamo. Očitno pa še zmeraj nismo naredili dovolj, da bi takšno divje odlaganje preprečili. Tu moram najprej okrcati politiko vaših predhodnikov, ki so spisali ukrepe v zbirnih centrih Snage po mestu. Za ravnanje z odpadki Mariborčani plačujemo poštene zneske. Posebej ko upoštevamo, da v resnici gre za sekundarne surovine, ki bi lahko bile dragocene že danes, zagotovo pa bo tako v prihodnosti.
Vsaj meni aplikacija zmrzne vselej, ko poskušam na občino poslati prilepljeno fotografijo nesnage v gozdu
In ko v naš zbirni center v Lahovi ulici odpeljem denimo vedro gradbenega materiala, mi to tam znova zaračunajo. Če bi bil obrtnik, bi plačal še precej več. To zlahka dvigne pokrov še tako mirnemu krajanu in zato ni presenečenje, da so morali v teh centrih dodatno angažirati varnostnike, da "tam ne bi spet kdo koga na gobec". Za kako neuravnotežen ukrep mariborskih oblasti v naši državi gre, priča dejstvo, da krajani sosednjega Miklavža te storitve v zbirnih centrih dodatno ne plačujejo. Posebej bi kazalo odpraviti plačilo za obrtnike, saj prav oni pogosto pripeljejo najbolj koristne sekundarne surovine. No, njim bi lahko tudi ohranili vsaj minimalno pristojbino - obrtniki odvoz tako zaračunajo strankam ob storitvi.
Kam greš, Maribor
V zadnji septembrski prilogi V soboto smo objavili razmisleke več prepoznavnih Mariborčank in Mariborčanov o tem, kakšna so njihova pričakovanja od bodoče mestne oblasti. Po osmih letih markantnega mandata se poslavlja Saša Arsenovič. Za debato o bodoči mestni oblasti in perspektivah odpiramo tudi Večerove Poglede. Vabljeni, da se nam s svojimi mnenji, ki naj ne presegajo 6000 znakov s presledki, oglasite in s tem prispevate k razpravi o tem, kam naj gre Maribor. Ne, to ni mesto za politično propagando, agitacijo ali pamflete, ampak za argumentirano refleksijo.
Pišete nam lahko na matija.stepisnik@vecer.com.
S tem bi vzpostavili primeren sistem oddaje odpadkov, po katerem več ne bi bilo izgovorov za kršitelje. Nanje bi bilo treba brez milosti. Če bi nevestnim sokrajanom inšpektorji zaplenjali samokolnice, bi obrtnikom zasegali kombije in kamione. Ne morete trditi, da je to nemogoče uzakoniti. V naši državi je danes mogoče spremeniti prav vsak zakon. Kršitelji bi morali tudi poravnati stroške sanacije, hkrati bi jih bilo treba pošteno oglobiti.
V obširno akcijo proti divjemu odlaganju bi vključili krajane. Sam se postavim v prvo vrsto. Ob meni bo stala vojska sprehajalcev kužkov, vsi s telefoni po žepih. Neizpodbitne dokaze lahko dobimo igraje!
Vi na občini bi pa morali vzpostaviti še eno aplikacijo. Ne te obstoječe, Eko varuh, ki zahteva vse mogoče podatke o prijavitelju. Kot da bi šlo za samoovadbe. Vsaj meni zatem aplikacija zmrzne vselej, ko poskušam na občino poslati prilepljeno fotografijo nesnage v gozdu.
Lepljenje fotografij kršiteljev v delujočo občinsko aplikacijo bi bilo daleč od ovaduštva. Tako bi le poravnavali dolg do naše narave. In povem vam, da bi odlaganje smeti v naravo po tej metodi hitro postalo preteklost. Takoj zatem, ko bi se razvedelo, da naš novi župan misli resno pri stvari, ki jo je obljubil.
Sedaj je samo še treba v vaših volilnih štabih ugotoviti, da imamo v naših gozdovih problem, ki ga je mogoče rešiti. Potem boste ob naslednji kandidaturi za župana lahko računali vsaj na glasove številnih lastnikov gozdov, na katere trenutno padejo stroški sanacije divjega odlaganja smeti. Običajno gre za nič krive nič dolžne kmete, ki to počnejo ob prisili – z veliko upravičenega gneva, polovičarsko. In slednjič, če bova z Northom takrat še med živimi, boste imeli tudi moj glas. Malo? Pa saj sami ugotavljate, da na volitvah šteje vsak med nami.
Z odličnimi pozdravi.
