(LENTARIJA) Ko pride tisti en moral-si-biti-tam špil. In potem še en. In še en.

Skye Edwards je dvignila krilo svoje prekrasne obleke, mojstrska kreacija, v katero bolščiš, pa se v barvni kombinaciji izgubiš. Ter pokazala čevlje. Škornji, čevlji? Oboje? "Poglejte! Poglejte te moje čevlje! To so moji čevlji za spalnico, ne niso, samo poglejte, no, poglejte, kako lepi so!" Skye je bila tako prekleto dobro razpoložena. "Ni šole, pa še vikend je!" je vzela Morcheeba na Glavnem odru in v dobro voljo zazibala enega vrhuncev Festivala Lent 2026.

Lent, vi ste tako krasni "mellow" ljudje

Ko še novinarji rečejo, da je bila tiskovka zabavna, potem veš. Morcheeba so posneli zvok prihoda novega tisočletja. Na čisto svoj, britanski način. Ko trip hop sreča elektroniko, ko električna kitara ponese ambient in ko zapoje Skye Edwards. Ljudje, kakšen vokal ima še vedno. Vokal na glasbo, po kateri so hlastale marketinške agencije, da bi skušale vnovčiti trenutek, ko je mularija pograbila to glasbo, ki je lebdeče dvignila Trg Leona Štuklja na nek čisto nov nivo. Mogoče Morcheeba ni najbolj "petkov" band, prej za kako sredo, ampak kdor je bil, je samo kimal in kimal in kimal. In zibal. Subtilno migetajoče, vedno prizemljeni. In tako neverjetno barvni. Modra, rumena, čeprav je podlaga malenkost bolj temna in ne presvetla.

Od uvodne Trigger Hippie, ko je Skye Edwards za hip "ušunjala" celo legendarno Donno Summer (Love to Love You Baby), pa do seveda Part of the Process in Rome Wasn’t Built in a Day ter Blood Like A Lemonade. "Dober večer, tako lepo je biti tukaj, mi smo zabava za nocoj!" se je predstavila Skye, medtem ko je Godfrey tako zelo lepo ocenil, da smo "mellow" ljudje. Mehki, blagoglasni, nežni, blagi. Ampak ne pa premehki, eh, kje. To je Festival Lent. Ki pokaže, kako zelo ceni priredbo tipa I Shot the Sheriff, ter nato po debeli uri in pol dobi žgoči konec, za kakršnega na začetku niti slučajno ne bi rekel, da se bo zgodil. Pa se je. Morcheeba je zazibala, kakor pač lahko res le največji. S ponosom gredo med tiste tuje izvajalce, ki so se tudi sami kvalitetno zlentali. Za Festival Lent pač, ne, nikoli ni prepozno.

Bo zvozil? Na monociklu? Z ognjenimi keglji? Bo!

Sicer pa … Saj smo tudi sicer že videli kakšno žongliranje. Ali dve. Ali kdo ve koliko v tridesetih letih Ane Desetnice. Ampak eno je najbrž evropsko žongliranje, nekaj povseeeeem drugega pa južnoameriško. Mr. Copini je na promenadi na Trgu Najstarejše trte pokazal, kako delajo – Čilenci. Na monociklu. Z vžganimi keglji. In s pesmijo The Final Countdown, tisto večno od zasedbe Europe, ki bi si, če bi tole videli, morda za nazaj želeli imeti Herocka v videospotu. Herock je bil nekaj, za kar še izkušeni lentovci vzamejo ven telefone, odprtih ust in zajete sape. Bo? Bo zvozil? Bo!

"Veste," je napovedal Gianni Sciambarruto iz zasedbe Yarákä, ki bi lahko bila iz Brazilije ali Malija, "naslednja govori pa o srednjeveški zgodbi o dekletu, ki z nobel gospodičem pobegne na prvi večer." Okej, pustimo, da je bila angleščina, no, italijanska, ker gre za italijanski trip, ampak itak je bil v ospredju glasbeni jezik in to takšen, da prevajalca nimamo. A-a. Tega, teh skrivnostnih ritualov, plemenskih prepletov, tam od Amazonije do srednjeveških zdravilk, ne moreš prevajati. Lahko samo začutiš. Oder OTP banke ima svojo vse bolj zvesto publiko, ki je ni strah prečekirati nekaj svežega, odbitega, očiščevalskega. Ni nujno čisto za vsakogar, samo kdor ostane, ga prilima, potem pa skuša razložiti, kaj je bilo to, kar je doživel. Petkov Lent, morda čisto malo drugače.

Ko izklopijo še hladilnik. Ker trio

Trio tu, trio tam? Mhm, v Sodni stolp so prišli bolj lokalni pubeci. Samo Šalamon s kitaro, abonent Žiga Golob na kontrabasu in Andrej Hrvatin na, eee, tolkalih. No, naj bo. Tolkalih. Ampak čohal, pritiskal, naslanjal, mijavkal je na vse živo. Utripajoče so se podali v tako neparne ritme, da začneš v tako improvizacijskem številu ugibati, do koliko praštevil znaš našteti, v katerem ritmu, svetu in sploh planetu so taki trije mojstri, ki so imeli nekaj kakor ptičke v ozadju; ali pa smo samo slišali res vse, ker za ta špil je Grega Čerič (no, ker ni bilo Fekija, ki je basiral in triumfiral z ViS Mojca jaz s’n sam na Jurčkov – Večerovem odru) še hladilnik s pijačo izklopil, da si ja ujel vsak ton, akord, dovtip. Kondicija občinstva v Sodnem stolpu je naravnost osupljiva letos, saj so sedeži vestno zasedeni, danes bodo pa itak razprodani, ko pride še Terrafolk.

Lauženki tisti letošnji en moral-si-biti-tam koncert

Že med StandUpLent nastopom za 20. let StandUpLenta s Pedjo Bajovićem, Tinom Vodopivcem in Perico Jerkovićem, ki so pripravili (Tinu) presenečenje, je zadaj visel veeeeelik napis Lauženki. Vedeli so, kako se lotiti petkovega špila v Vetrinjskem dvoru in to gor na velikem odru, ne v kotu. En špil ponavadi je tak. Lani medicinski z zasedbo Klic divjine, letos pa z Lauženki, ki so se s programom Poklon novemu valu ne le poklonili novemu valu, temveč so se zabrisali v ocean nostalgije, ki pa ni bila le nostalgija. "Dress code so pa kapice, glej!" opazi naša Mojca, pa res, vsaj dva sta imela kapice, medtem ko so šle skozi res zimzelene, ampak ojštre, plesne, pa tudi punkovske. Lahko je bila Vojak (Otroci socializma), lahko Dodirni mi koljena (Zana). Od Azre do Lačnega Franza.

Takšen špil pride res le enkrat na leto v Vetrinjcu na Lentu, na velikem odru, ob uri, ko ni res več sploh pomembno, koliko je ura, ko se še Gogo nasloni tik ob oder in použije, čeprav je seveda bil še razprodani Minoriti After Party: Sunny Sun. To so večeri, ki jih ne moreš fix napovedat ali predvidet. Moral si pač biti tam, ko je skoraj vsak, ki je šel mimo Vetrinjca, šel pokukat noter. Firbec? Lentovski firbec bo pač vedno delal.