Nekaj minut pred osmo zjutraj je, b-jevci se počasi zbiramo v učilnici II. gimnazije, zvečine zaspani, zmečkani in nič kaj navdušeni nad novim šolskim dnevom. Med nami pa Matjaž, ki je vstal pred šesto zjutraj, nato pa pod budnim očesom trenerke Maje Ivanišević v bazenu v Pristanu opravil uro in pol plavalnega treninga. Vstopi v razred, nasmejan, s skuštranimi skoraj belimi lasmi; ko se mu približaš, zavohaš tudi klor. Matjaž Koželj je bil ponos razreda, ni bil le vrhunski športnik, bil je tudi med najboljšimi dijaki.
Še zgodnejši spomin nanj seže na dneve po sprejemnih izpitih na II. gimnaziji (takrat Srednja naravoslovna šola Milana Zidanška). V časih, ko varstvo podatkov ni bilo v ospredju, so rezultate sprejemnih izpitov kar zalepili na vhodna vrata gimnazije. Prvi Zoran Slanič, ki je bil v tistih časih Matjažev najboljši prijatelj, tudi sošolec na OŠ borcev za severno mejo (tam je poučevala tudi Matjaževa mama), Matjaž pa – četrti. Verjetno je bolj naključje, da se nas je kar sedem od prvih desetih zbralo v 1. b (razredničarka zdaj že tudi pokojna Mira Štros), nato pa smo drugogimnazijske klopi skupaj greli naslednja štiri leta. Matjaž sicer samo tri, saj se je zatem odpravil v ZDA, kjer je tudi nadaljeval šolanje. Najprej je zadnje leto gimnazije opravil v Vacavillu, mestecu nedaleč od San Francisca, nato pa študiral fiziko na sloviti Univerzi Kalifornije (UCLA). Pred odhodom v ZDA je sicer razmišljal o študiju medicine, toda kasneje se je usmeril v poslovne vode – na Univerzi Georgetown je namreč opravil še magisterij iz poslovnih ved.
Plavanje je bilo seveda osrčje Matjaževa zgodnjega življenja. Zanimivo: s plavanjem se je začel ukvarjati zaradi ne dovolj razvitega prsnega koša, toda kmalu je pokazal talent in pod vodstvom Maje Ivanišević, ki ji je pri treningih večkrat pomagal oče Ivan Mirković – Šjor, je skupaj s Tanjo Godino in Aleksandro Kučej osvajal kolajne in pokale v mlajših kategorijah. To je bila zlata generacija mariborskega plavanja. Ob Matjaževem odhodu v ZDA avgusta 1988 sem imel objavljen prvi članek na športni strani Večera (urednik Peter Kancler). "Dokazal bom, da niso imeli prav" je bil naslov prispevka, v katerem je Matjaž potarnal, da ga kljub odličnemu rezultatu in rekordu na državnem prvenstvu na Reki na 200 m delfin (2:02,18) niso uvrstili v jugoslovansko reprezentanco za olimpijske igre v Seulu. Leto dni je treniral v ZDA; nato pa na članskem evropskem prvenstvu v Bonnu leta 1989 dosegel največji uspeh kariere: bronasto kolajno na 200 m delfin s časom 2:00,73. Dokazal je, da niso imeli prav.
Med študijem na UCLA je izpolnil olimpijsko normo in tako je leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni nastopil pod slovensko zastavo. Tekmoval je na 100 in 200 metrov delfin in na daljši razdalji dosegel 19. mesto, na krajši pa 42. Kar štirikrat je bil izbran za najboljšega športnika Maribora: ta laskavi naslov si je prislužil v letih 1986, 1987, 1989 in 1991.
Konec študija je bil tudi konec njegove plavalne kariere, začela pa se je njegova poslovna. Bil je svetovalec Janeza Podobnika, ki je bil od leta 1996 do leta 2000 predsednik slovenskega parlamenta. Kasneje je delal za Zavarovalnico Triglav, bil je tudi svetovalec ameriškega kongresnika iz Minnesote Jamesa L. Oberstara, ki je imel slovenske korenine. Naključno večerno srečanje v takratni ljubljanski diskoteki Turist s prav tako Mariborčanom Darkom Horvatom (skupina Aktiva) pa je bilo velika prelomnica v njegovem poslovnem življenju. Naslednjih nekaj let je Aktivo zastopal v BiH, kjer so bili pomembni igralci na novonastalem privatizacijskem tržišču. Matjaževa poslovna kariera je bila skoraj polni dve desetletji povezana z Aktivo, nazadnje je postal večinski lastnik srbske tovarne Rumaplast, a kasneje lastniškega deleža ni obdržal.
Matjaževo zasebno življenje je bilo skoraj tako burno kot njegovo poslovno: moje prve udeležbe na zasebnih zabavah so bile prav pri Matjažu, doma na Pobrežju, kjer sta s Tomažem Orešičem organizirala "pool party", ki je imel tudi sponzorje in seveda brezplačno pijačo in hrano. Bil je uživač, življenje je zajemal z veliko žlico.
Matjaža sem nazadnje videl na maturantskem plesu II. gimnazije pred dvema letoma. Bil je ponosen oče sina Tomaža, o katerem je ob vsakem srečanju govoril v superlativih. Na daleč sta si zelo podobna, Tomaž pa je priden študent ljubljanske medicinske fakultete. Lahko je ponosen na očeta, tako kot je bil oče ponosen nanj.
