Manj domačih delavcev, več tujih. To ni več le poletna zgodba slovenskega turizma, ampak vse bolj zgodba celotnega gospodarstva. Desetletja smo o tujih delavcih govorili kot o tistih, ki so prišli pomagat slovenskemu gospodarstvu, ko jih je to najbolj potrebovalo. A danes so Indijci, Bosanci, Srbi, Makedonci, Ukrajinci ... pomemben del slovenskega gospodarstva. In vse bolj tudi slovenske družbe. Kajti nekdo, ki tukaj plačuje davke in prispevke, najema stanovanje, kupuje hrano, njegovi otroci pa obiskujejo tukajšnji vrtec ali šolo, družina pa tukaj načrtuje prihodnost, ni le del gospodarstva, pač pa tudi del družbe.
Delovno aktivnih pri nas je še zmeraj skoraj rekordno veliko. Vprašanje, kam so šli (vsi) delavci, torej na tej točki še ne dobi odgovora. Je pa v delovno aktivni populaciji manj predvsem Slovencev, nadomeščajo pa jih ljudje, ki prihajajo od drugod. Realnost, s katero so se že v minulih desetletjih srečevali v številnih drugih evropskih državah, je zdaj dosegla tudi slovensko gospodarstvo.
Nič več začasen pojav
Veliko razprav o trgu dela se vrti okoli vprašanja, kako bi lahko aktivirali še tega ali onega domačega prebivalca: starejše, dolgotrajno brezposelne, ljudi z različnimi ovirami za zaposlitev. In prav je tako. Ampak številke kažejo, da s tem problema ne bomo rešili. Vsaj ne v celoti. Kajti demografija je močnejša od (političnih) želja. Če so generacije, ki prihajajo na trg dela, manjše od generacij, ki ga zapuščajo, potem lahko izboljšujemo zaposlenost, podaljšujemo delovno aktivnost in avtomatiziramo procese – vendar bomo za gospodarsko rast še vedno potrebovali ljudi od drugod. Zato si bomo morali nehati zatiskati oči, da je priseljevanje delovne sile začasna korekcija demografskega problema. Ker ni. Temveč je eden od njegovih dolgoročnih odgovorov. In – to je pač treba povedati – tudi prihodnja rast zaposlenosti bo odvisna od uspešnosti privabljanja tuje delovne sile.
Če Slovenija tujce potrebuje, jih mora biti pripravljena tudi dostojno plačati in vključiti v družbo. Danes tuje delovne sile ne iščemo več zgolj zato, ker bi bila cenejša, ampak predvsem zato, ker je doma preprosto ni dovolj. Ob čemer v Združenju delodajalcev Slovenije še zmeraj opozarjajo, da tujci zasedajo manj zahtevna in slabše plačana delovna mesta, zato da se lahko domači delavci pomikajo na bolje plačana dela. Kar je lahko res. In je po svoje tudi način, kako je trg dela deloval doslej. Res pa je tudi, da nekateri tujci pri nas zasedajo zelo specializirana in visokokakovostna delovna mesta. A ti so v manjšem številu. Pomembno pri tem se zdi predvsem opozorilo sindikatov – če se konkurenčnost gradi na tem, da je nekdo pripravljen delati za manj, imamo problem.
Človek, ki dela v Sloveniji, ima precej širšo vlogo od zapolnjevanja vrzeli na trgu dela; ustvarja BDP, plačuje davke in prispevke ter – troši. Zato je zgodba o priseljevanju delovne sile tudi zgodba o vzdržnosti pokojninskega, zdravstvenega in javnofinančnega sistema. Kam so torej šli vsi delavci? V resnici niso šli nikamor. Samo struktura slovenskega delovnega prebivalstva se je spremenila in zato jih vse več prihaja od drugod. In demografija nam kaže, da to ni več začasen pojav, ampak nova realnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
