Ko je pred dnevi na brniškem letališču pristalo zasebno letalo s košarkarji ekipe Los Angeles Lakers, se je zgodilo nekaj posebnega. Ena najbolj prepoznavnih športnih blagovnih znamk na svetu je prišla v državo z dvema milijonoma prebivalcev. Ne na uradno tekmo, ne zaradi sponzorske pogodbe in obveznosti, ne zato, ker bi jih sem pripeljala draga državna promocijska kampanja. Prišli so, ker jih je povabil Luka Dončić. Luka osebno.
In skoraj istočasno, ko so svet obkrožile fotografije Lakersov iz Ljubljane in z Bleda, se je pri nas na družbenih omrežjih začelo tisto, kar znamo skoraj tako dobro kot sicer komentirati šport: iskati razloge, zakaj nekaj, kar je videti dobro, pravzaprav morda le ni tako dobro. Še posebej, ko so se fantje z velikimi črnimi avtomobili popeljali po Čopovi do znane restavracije.
Zakaj oni lahko? Zakaj toliko pompa? Koliko nas je vse skupaj stalo? Kaj bo imela Slovenija od tega? In kar je najbolj žalostno: precej pikrih komentarjev je bilo mogoče prebrati prav pod objavami uradnega profila Lakersov in profili drugih tujih navdušencev, ki so spremljali njihov obisk. Samodestruktivnost naroda, ki jo je težko razumeti.
Ob tem sem se spomnila znamenite misli Iva Boscarola, ki je pred leti postala bob leta, da pri nas lažje oproščamo lopovščino kot pa uspeh: "Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne." Misel, ki je že skoraj ponarodela. V Sloveniji imamo resnično nenavaden odnos do izstopanja. Dokler je nekdo perspektiven, ga spodbujamo. Ko postane uspešen, in če morda ob tem naredi še kakšno povsem človeško "napako", ga začnemo meriti z drugačnim metrom. Koliko zasluži? Kaj vozi? Kdo mu je pomagal? Kaj ima od tega država? Je res tako dober? In predvsem: ali si vse to res zasluži?
Luka Dončić je globalna blagovna znamka. Toda v primerjavi s številnimi drugimi globalnimi zvezdniki države, iz katere prihaja, ni pozabil ali ji namenil le kak občasen obisk. Ravno nasprotno. Slovenijo vedno znova jemlje s seboj in jo želi pokazati tudi prijateljem, sodelavcem, partnerjem … in preko navijačev tudi svetu. Štiridnevni obisk Lakersov je organiziral in financiral sam ter med nas pripeljal štirinajst soigralcev. Trenirali so v Stožicah, obiskali Ljubljanski grad, se peljali po Ljubljanici, na Bledu veslali, igrali golf in ne nazadnje obiskali pediatrično kliniko. Namen obiska je bil predvsem povezovanje ekipe pred novo sezono, toda za Slovenijo je nastal promocijski učinek, ki ga je težko načrtovati in plačati s še tako dobro državno strategijo.
Pozornost je danes valuta. Države, mesta, podjetja in turistične destinacije tekmujejo zanjo
In prav v tem je prvi razlog, zakaj je ta obisk za Slovenijo pomemben. Pozornost je danes valuta. Države, mesta, podjetja in turistične destinacije tekmujejo zanjo. Slovenija lahko porabi milijone za oglase, ki bodo ljudem po svetu razlagali, da je zelena, lepa, varna in vredna obiska. Lahko pa igralec Lakersov na svojem profilu objavi fotografijo Blejskega jezera. Učinek ni enak: drugo je osebno priporočilo znane osebnosti, ki ji sledijo milijoni. Tudi uradni profil Lakersov je iz Slovenije objavljal fotografije in posnetke ekipe. Slovenska turistična organizacija ocenjuje, da takšna izpostavljenost pomeni pomembno promocijsko priložnost predvsem na ameriškem trgu, pa tudi globalno. Že dva videa, ki ju je pred obiskom posnela z Dončićem, sta skupaj presegla pet milijonov ogledov.
Drugi razlog je še pomembnejši. Luka Dončić svojo svetovno prepoznavnost prenaša tudi na Slovenijo. V ekonomski logiki obstaja preprost princip: če se močna blagovna znamka poveže z drugo, se del njenih atributov prenese nanjo. Lakersi pomenijo Los Angeles, Hollywood, NBA, spektakel, vrhunski šport in globalno prepoznavnost. Dončić pomeni izjemen talent, uspeh in svetovni vrh. Ko se ob njih pojavljajo Ljubljana, Bled, Stožice in Slovenija, se del te zgodbe prenese tudi na nas.
Družba, ki uspeh nenehno relativizira, mladim nehote pošilja sporočilo, da je varneje ne izstopati
Slovenija nikoli ne bo mogla tekmovati z velikostjo po površini, lahko pa tekmuje in pokaže svojo veličino z neverjetnimi talenti. Z Dončićem, Pogačarjem, Rogličem, Garnbretovo … In ne nazadnje z Akrapovičem, Boscarolom, Olajem ... Znanstveniki, umetniki, podjetniki in inovatorji, ki delajo Slovenijo veliko. Seveda ni mogoče vsake fotografije obiska Lakersov kar takoj neposredno pretvoriti v evre in izračunati donosnosti "naložbe". Toda poslovni svet deluje prek odnosov, priporočil in izkušenj, za kar pa je eden od pogojev, da te najprej opazijo.
Tretji razlog pa je morda najpomembnejši za nas, Slovence in Slovenke, same. Uspeh drugih bi morali znati uporabljati kot dokaz, da je mogoče. Ta pozitivna zavist, privoščljivost, ki temelji na logiki, če uspe nekomu drugemu, to pomeni, da lahko tudi meni. Družba, ki uspeh nenehno relativizira, mladim nehote pošilja sporočilo, da je varneje ne izstopati. Da je bolje ostati v povprečju, ker je uspeh sicer občudovan od daleč, doma pa hitro postane oteževalna okoliščina.
Potrebujemo mnogo bolj pozitivno in optimistično kulturo, v kateri razumemo, da uspeh enega ne zmanjšuje možnosti drugega. Odnos, ki smo ga videli pri najmlajših, ki so po nekaj ur čakali na Dončićev podpis, saj jim daje upanje, da so v življenju mogoče velike stvari. Morda prav zato otroci uspeh pogosto razumejo bolje kot odrasli: ne sprašujejo se o tem, zakaj ima nekdo toliko, ampak sanjajo o tem, da bi nekoč uspeli tudi sami.
Luka Dončić nam je z obiskom Lakersov pravzaprav pokazal nekaj zelo preprostega. Ko si dovolj uspešen, lahko svet pripelješ domov. In ko se to zgodi, bi bilo dobro, da ga znamo sprejeti. Ne samo pri športu, velja tudi za uspehe v podjetništvu, umetnosti in znanosti.
* Petra Juvančič je izvršna direktorica Združenja Manager.
