Politik je lahko uspešen, učinkovit in priljubljen – a je kljub temu slab politik. Pred lokalnimi volitvami se zato znova pojavlja vprašanje: zakaj volivci tako pogosto nagradijo politike, ki jih spremljajo številne polemike, očitki, afere in celo ovadbe? Zakaj pri presoji voditeljev tako pogosto prevlada vprašanje učinkovitosti nad vprašanjem integritete? Zakaj želja po "učinkovitem vodji" tako pogosto zasenči vprašanje njegovega načina delovanja in moralne drže?
V Ljubljani in Mariboru imata pomembno vlogo župana, ki sta si na prvi pogled celo različna. Eden je svojo prepoznavnost zgradil v velikem poslovnem sistemu, drugi v gostinstvu. Eden vodi slovensko prestolnico, drugi drugo največje slovensko mesto. A njun politični model je v marsičem podoben in enako problematičen.
Oba svojo legitimnost gradita predvsem na vidnih projektih: prenovah, investicijah, gradbiščih in spremembah, ki jih lahko občani neposredno vidijo. Novi objekti, urejeni trgi, obnovljene ulice in velike investicije so politično zelo hvaležni dosežki. Volivec vidi rezultat, manj pogosto pa vidi postopke v ozadju: način odločanja, nadzor, porabo javnih sredstev, transparentnost. Zakaj se ne vprašamo, ali je bila pot do cilja enako pomembna kot sam cilj - in ali je morda na tej poti dosežen tudi kak drug cilj, ki je povezan bolj z osebnimi interesi županov?
In prav tukaj se skriva bistveno vprašanje: ali smo kot družba zamenjali pojem dobrega župana? Je dober župan res tisti, ki gradi? Ali tisti, ki gradi tako, da pri tem ohrani najvišje standarde poslovanja občine in najetih izvajalcev? Učinkovitost ni posebna vrlina politike, je njena osnovna dolžnost. O dobri politiki odločajo način dela in odgovornost, ne zgolj količina opravljenega dela. Vprašati se moramo, ali je bil nek projekt smiselno in upravičeno izbran, ali je bil izveden zakonito, gospodarno, kvalitetno in v korist vseh ljudi.
Zgodovina nas uči, žal pa ne tudi izuči, da učinkovitost sama po sebi še ni dokaz kakovosti vodenja
Sodobna politika je vse bolj podobna upravljanju podjetja. Od voditeljev pričakujemo hitrost, odločnost in rezultate. Cenimo tistega, ki "naredi red", ki "premakne stvari", ki ne izgublja časa z razpravami. Takšen način vodenja ima svoje prednosti. Toda skriva tudi nevarnosti: mesto ni podjetje in občani niso delničarji. In mesto ni zgolj skupek (gradbenih) projektov.
Prav pri tem se pokaže podobnost med ljubljanskim in mariborskim primerom. Še posebej, ker so veliki gradbeni projekti tisti, pri katerih je zaradi visokih vrednosti javnih naročil, številnih aneksov in zapletenih postopkov tudi največ možnosti za korupcijo. Zato učinkovitosti politike ni mogoče presojati zgolj po številu zgrajenih objektov, ampak tudi po transparentnosti, integriteti in nadzoru nad porabo javnega denarja. Poleg tega oba župana utelešata avtoritaren, skoraj da despotski slog vodenja, pri katerem je dialog večinoma podrejen volji prvega človeka občine.
Zoran Janković že skoraj dve desetletji vodi slovensko prestolnico. V tem času je zgradil zelo prepoznavno politično podobo: podobo župana, ki se ne ukvarja predvsem z velikimi ideološkimi zgodbami, ampak z rezultati, projekti in spremembami, ki jih občani lahko vidijo. Njegovi podporniki v njem vidijo učinkovitega menedžerja, človeka, ki je znal Ljubljani dati razvojni zagon in jo narediti bolj samozavestno evropsko prestolnico. Njegovi kritiki pa že leta opozarjajo na vprašanja koncentracije politične moči, načina odločanja, povezovanja politike in interesnih omrežij ter na številne javne polemike in korupcijske afere, ki spremljajo njegovo poklicno pot.
Dolgo trajanje njegove oblasti pa odpira še eno pomembno vprašanje: ali se po tolikih letih ne zabriše meja med institucijo in posameznikom? Ali lahko katerakoli oblast po skoraj dveh desetletjih še vedno zagotavlja dovolj učinkovite mehanizme nadzora, kritike in samorefleksije? Sestop z oblasti za uspešnega politika ni kazen, ampak je oziroma bi moral biti eden od temeljnih mehanizmov zdrave demokracije.
Demokracija ne propade zato, ker ima slabe politike - takšne imajo vse države. Propada takrat, ko postane pomembneje, kdo je na oblasti, kot pa po kakšnih načelih oblast izvaja.
Podobno vprašanje se postavlja tudi v Mariboru. Saša Arsenovič je svojo politično podobo zgradil na podjetniškem pristopu: na ideji, da mesto potrebuje odločnega upravljavca, ki bo znal premakniti stvari, urediti javni prostor in izpeljati projekte, ki so jih pred njim mnogi napovedovali, a težko izvedli. Njegovi podporniki poudarjajo energijo, razvojno usmerjenost in željo po spremembah. Kritiki pa opozarjajo na način vodenja, odnos do institucij, vprašanja transparentnosti ter na številne javne polemike in policijske preiskave, ki spremljajo njegovo delovanje.
Javnost ne pričakuje obsodb za vsako ceno. Pričakuje pa, da bodo postopki strokovni, pravočasni in prepričljivo obrazloženi. Kadar se odmevni sodni primeri po dolgih letih končujejo zaradi procesnih vprašanj, zastaranja ali pomanjkanja dokazov – ne glede na to, ali je posameznik na koncu oproščen ali obsojen – ostane v delu javnosti občutek, da sistem ne deluje tako, kot bi moral. Največja škoda takšnih primerov ni samo v usodi posameznega politika. Največja škoda je izguba zaupanja, ko ljudje začnejo verjeti, da za vplivne veljajo drugačna pravila kot za običajne državljane.
Toda zakaj potem takšni politiki kljub temu ostajajo na oblasti? Morda zato, ker smo se na afere preveč navadili. Morda zato, ker mnogi ljudje menijo, da "itak vsi politiki kradejo, ona dva pa vsaj nekaj naredita" in zato integriteta ni več odločilno merilo. Morda zato, ker je vidni rezultat vedno močnejši od nevidnega standarda.
Pri tem se vračamo k vprašanju politične kulture. Filister ne občuduje odličnosti, ampak uspeh. Ne zanima ga toliko, kako je bil cilj dosežen, ampak ali je cilj viden. Materialni rezultat postane pomembnejši od moralnega standarda.
Zato lahko družba hkrati kritizira politične elite in jih ponovno izvoli. Lahko govori o korupciji, obenem pa nagrajuje tiste, ki dajejo vtis, da znajo učinkovito upravljati, četudi so ves čas osumljeni korupcijskih tveganj. To ni samo problem posameznih politikov, to je vprašanje naših lastnih meril.
Zgodovina nas uči, žal pa ne tudi izuči, da učinkovitost sama po sebi še ni dokaz kakovosti vodenja. Tudi avtoritarni sistemi so pogosto znali hitro sprejemati odločitve, graditi velike projekte in ustvarjati vtis napredka. Toda demokracija ni zgolj vprašanje hitrosti in rezultatov. Njena vrednost je prav v tem, da sprašuje tudi, kako so bili ti rezultati doseženi, kdo je imel od njih korist in ali so pri tem ostale trdne in neomadeževane institucije.
Vsak kandidat bi moral biti sposoben pogledati se v ogledalo in se vprašati, ali je zaradi političnega uspeha ogrozil moralne temelje institucije, ki jo predstavlja. Župan ni zgolj upravljavec mesta, ampak tudi njegov vrednostni zgled. Če se okoli njegovega delovanja leta kopičijo resni dvomi o integriteti, bi moral odgovornost prevzeti sam in od kandidature odstopiti. Ne zato, ker bi ga v to prisilila zakonodaja, ampak zato, ker to od njega zahtevajo etični standardi javne službe. Kdor tega ne stori, breme odločitve prelaga na volivce, ki v poplavi projektov, politične lojalnosti in medijskih podob pogosto spregledajo, da je največji dosežek politike prav zaupanje ljudi.
Družba se danes ne deli več predvsem na leve in desne, temveč na stare in nove politične sile. Stari model oblast razume kot moč, vpliv in osebno nezamenljivost. Novi model in politiki prihodnosti pa gradijo na odgovornosti, preglednosti, zaupanju in etičnem ravnanju. Prihodnost ne sme več pripadati starim silam in tistim, ki bodo zgradili največ objektov, ampak tistim, ki bodo znali "zgraditi" največ zaupanja.
Najpomembnejše vprašanje pred lokalnimi volitvami zato ni samo, kdo bo oziroma je naredil (zgradil) največ, ampak kdo bo znal graditi tako, da bomo kot skupnost napredovali. Ker mesto niso samo stavbe, je tudi vrednostni sistem ljudi, ki v njem živimo. Sicer nam ponovno grozi, da bo v naši politični kulturi uspeh (p)ostal pomembnejši od načina, kako je bil dosežen.
