Ko sem se po več kot 35 letih življenja v Ljubljani preselila (nazaj) v Maribor, sem doživela več civilizacijskih šokov. Eden izmed njih je bilo soočenje s tem, čemur radi rečemo kultura pitja. V resnici bi ji lahko rekli tudi drugače: družbeno sprejemljiva oblika zastrupljanja. Da sem preživela ta prvi kulturni šok, sem se morala za nekaj časa umakniti. Če bi sledila prevladujoči družbeni logiki, bi lahko hitro postala del iste zgodbe. Alkohol namreč na Štajerskem ni zgolj pijača. Je folklora.
Vsaka statistika še ni moraliziranje. Slovenija se po porabi alkohola redno uvršča v sam evropski vrh, ponašamo se tudi z nazivom "mokra kultura". Znotraj države pa po alkoholizmu najbolj izstopa vzhodni del. Tam, kjer je tudi najmočnejša vinogradniška tradicija. In tu se začne zanimiv zgodovinski paradoks.
Približno polovica svetovnega prebivalstva na Zemlji alkohola sploh ne pije. To pomeni, da alkohol ni samoumevna ali nujna sestavina človeške družbe in je ta ne potrebuje za ohranjanje zdravja. Kljub temu smo v Evropi skozi stoletja ustvarili civilizacijo, v kateri je "kultura pitja" postala skoraj obveznost. Pri tem pa je imela najbolj pomembno vlogo prav Cerkev.
Vino je seveda veliko starejše od krščanstva. Arheologi njegove začetke postavljajo več tisočletij pred našim štetjem na območje Kavkaza in Mezopotamije. V antičnem svetu je bilo povezano z bogom Dionizom, ekstazo, praznovanjem in včasih tudi izgubo nadzora.
Krščanstvo pa je tej pijači dalo povsem novo dimenzijo. Vino je postalo Kristusova kri. Od tega trenutka naprej vino ni bilo več samo del civilizacije – postalo je njen simbol. Ker je vino nujno za evharistijo, ga je moralo biti vedno dovolj. In moralo je biti kakovostno. Zato je Katoliška cerkev skozi stoletja sistematično razvijala vinogradništvo. Samostani so postali središča pridelave, raziskovanja in ohranjanja vinogradniškega znanja. Številne evropske vinorodne pokrajine so pravzaprav oblikovali menihi – zlasti benediktinci in cistercijani. V času političnih pretresov so bili samostani pogosto edine institucije, ki so lahko ohranjale kontinuiteto tega znanja. Cerkev vina ni izumila, je pa pomagala ustvariti evropsko vinsko civilizacijo. Poskrbela je za kulturno legitimacijo vina na način, da je vino vključeno v vsakdanjo prehrano in bivanje.
Resnična kulturna zrelost družbe se ne kaže v tem, koliko zna piti. Kaže se v tem, ali zna postaviti meje lastnim razvadam
Tudi slovenski prostor je del te zgodbe. Samostani, kot sta Žiče in Stična, so pomembno razvijali vinogradništvo. Na Štajerskem so bili vinogradi stoletja v lasti škofij in cerkvenih ustanov. Vino je bilo del liturgije, hkrati pa tudi pomembno trgovsko blago.
Vendar vloga cerkvenih samostanov na Štajerskem ni bila le gospodarska; bila je tudi ideološka. Samostani so delovali kot sopotniki tisočletnega projekta germanizacije, ki je imel jasen cilj: sistematično izpodriniti identiteto avtohtone civilizacije tega prostora. Zgodovinarji, kot je dr. Bogo Grafenauer, so dokumentirali, da germanizacija na Štajerskem ni bila le vprašanje jezika, temveč vcepljanje prepričanja o civilizacijski manjvrednosti vsega slovanskega, kar je bil nujen psihološki zlom pred dokončno asimilacijo. Tudi Boris Pahor v svojih delih (npr. Skarabej v srcu ali intervjuji o identiteti) pogosto poudarja, da je bila raznarodovalna politika usmerjena v to, da se v posamezniku vzbudi gnus do lastnega izvora. Kot je poudarjal dr. Anton Trstenjak, tisočletno bivanje v senci tujega gospodarja v narodu izkleše 'hlapčevsko psiho'. Ta nizka samopodoba, ki je na Štajerskem zaradi agresivne germanizacije dosegla svoj vrhunec, je po mnenju psihiatra dr. Janeza Ruglja neposreden generator naše samodestrukcije: "Pijemo, ker v lastnih očeh nismo dovolj veliki, da bi bili trezni." In, konec koncev o tem priča tudi (slovenska) štajerska narodna noša kot simbol ponižanja, saj je sestavljena iz modrega predpasnika kot delovne uniforme, čeprav je "vloga" noše slavnostna.
Vino, ki so ga samostani tako skrbno pridelovali, ni bilo ponujeno kot užitek v življenju, temveč kot neke vrste "sistemska anestezija". To ni bila kultura pitja, ampak kultura omamljanja "žrtve", ki so ji stoletja dolgo uničevali ponos in ruvali korenine. Štajerec ni začel piti iz veselja, še manj iz ponosa, ampak da bi preživel grozo lastnega ponižanja in poskusov izničenja.
Danes ima vino v Sloveniji skoraj status kulturne svetinje. Povprečen prebivalec popije približno dvanajst litrov čistega alkohola na leto. Skoraj 40 odstotkov odraslih se vsaj enkrat na mesec opije. Zaradi alkohola v Sloveniji vsako leto umre več sto ljudi, mnogi še pred 65. letom starosti. Toda o tem redko govorimo, še posebej v Mariboru in na Štajerskem. Veliko raje govorimo o vinskem turizmu, tradiciji, kulinariki, vinski prestolnici, vinskih vitezih in vinskih cestah. O stari trti v Mariboru, najstarejši rodni trti na svetu, ki jo častimo kot neke vrste relikvijo. O praznovanju martinovega, ki ga predstavljamo kot kulturni dogodek – čeprav gre v osnovi za festival množičnega pijančevanja.
Ko neka družba škodljivo navado razglasi za kulturno dediščino, jo naredi imuno na kritike.
Človek alkohola ne potrebuje za preživetje. Njegove domnevne koristi so omejene (pomoč pri sproščanju in begu od vsakdanjih težav) ali celo znanstveno sporne. Njegove posledice pa so zelo konkretne: zdravstvene težave, nasilje, prometne nesreče, nižja produktivnost in ogromni družbeni stroški. Visoka poraba alkohola lahko vpliva celo na razvoj regij. Več bolniških odsotnosti, več delovnih nesreč, slabša koncentracija pri delu – vse to zmanjšuje gospodarsko rast in produktivnost ter privlačnost okolja za investicije. Zato vprašanje alkohola ni zgolj osebna izbira ali folklora. Gre za vprašanje javnega zdravja, socialne stabilnosti in prihodnosti skupnosti. Alkohol je glede na vse ugotovitve zagotovo tudi eden od razlogov, zakaj je Vzhodna regija v razvojnem zaostanku.
Zakaj je na Štajerskem toliko več alkoholizma in samomorov kot na Primorskem, čeprav imata obe regiji podoben obseg vinogradov? Primorska je bila pod udarom romanizacije, ki pa je bila očitno mehkejša oblika okupacije od germanizacije na Štajerskem. Primorska je vino integrirala v mediteranski užitek, medtem ko je germanizacija na Štajerskem alkohol uporabila kot socialni ventil za utišanje podrejenega razreda. Pijano ljudstvo je vodljivo ljudstvo; človek z nizko samopodobo, ki svojo stisko utaplja v vinu, ne postavlja vprašanj o svobodi, identiteti ali pravičnosti. Razvojni zaostanek regije je torej tudi ali celo predvsem psihološki: je posledica tisočletne dresure v pokornost, kjer je bila steklenica edini ventil, ki ga je oblast dopuščala.
Resnična kulturna zrelost družbe se ne kaže v tem, koliko zna piti. Kaže se v tem, ali zna postaviti meje lastnim razvadam. In mogoče bo prihodnost na naš čas gledala z enakim začudenjem, kot ga danes čutimo ob starih civilizacijah: kako smo lahko nekaj, kar več kot očitno ljudem škodi, tako dolgo imeli za normalno.
Če je Cerkev skozi stoletja pomagala utrditi vinsko civilizacijo Evrope, je danes soodgovorna za posledice – alkoholizem, prezgodnje smrti in številne družbene stiske, ki jih spremljajo. Če bi imela Cerkev vsaj kanček zgodovinske odgovornosti, bi lahko prav zdaj uporabila svoj vpliv, da bi spodbujala treznost tam, kjer je alkohol najbolj razdiralen. Ni dovolj moliti za grehe pitja, če si tisoč let blagoslavljal tisto, kar te grehe povzroča. Cerkev bi morala priznati, da je bila kultura pitja vina prevečkrat zlorabljena kot krinka za vzgajanje kulture pokornosti in ponižnosti.
