Kot vodnarko – ne kot poznavalko astrologije – me že nekaj časa zanima simbolni prehod iz obdobja Rib v dobo Vodnarja in vprašanje, kaj nam ta premik pravzaprav sporoča. Verjamem, da so astrološki simboli lahko uporabljeni kot metafore za razumevanje kolektivnih psiholoških in družbenih procesov.
V knjigi patra Gržana Po poteh vodnarja se v uvodu skriva zanimiva misel – da namreč ilustracija znamenja rib, ki prikazuje dve ribi, obrnjeni vsaka v svojo smer, ponazarja tudi dva pola, dve energiji, dve veliki skupini, ki vlečeta vsaka v svojo smer. Zdi se zanimiva prispodoba ali celo simbolna predstavitev polarizacije družbe na dva dela. To razdvojenost intenzivno doživljamo v realnosti, še posebej pa napetost oziroma sovraštvo med tema dvema silama. Ali Vodnarjeva doba po dveh tisočletjih prinaša kakšne rešitve tej dvojnosti? Zagotovo!
"Mi" proti "njim"
Ribi sta sicer povezani, a se gibljeta v nasprotnih smereh. Simbol pomeni stalno soobstajanje nasprotij. To ustvarja stanje razklanosti in notranjega konflikta, ki se na kolektivni ravni izraža kot dolgoročna kulturna in politična napetost. Ta simbolika se presenetljivo ujema z zgodovino zadnjih dva tisoč let, ki sta jo zaznamovala vzpon in prevlada rimskega imperija. Rim se je sredi prvega tisočletja iz vojaške sile prelevil v versko, njegovo slavno geslo "Divide et impera" (Deli in vladaj) pa je postalo nezavedni temelj naše civilizacije. Naučili smo se, da moramo svet razdeliti na dva pola – na "nas" in "njih", na verne in neverne, na leve in desne – da bi ga sploh lahko obvladovali. Ribi, ki plavata vsaka v svojo smer, sta tako simbol te tisočletne razpetosti, ki nas sili v nenehen boj.
Praktično ni procesa, ki ne bi bil binaren: levo–desno, progresivno–konservativno, globalno–nacionalno
Če simboliko Rib razumemo metaforično, je mogoče razpetost v dve smeri interpretirati kot kulturno-psihološko dediščino, staro približno 2000 let, ki se nadaljuje tudi v sodobnih družbah. Današnja izrazita polarizacija družb se lahko v tem okviru razlaga kot podedovana težnja k binarni logiki ("mi" proti "njim"), nezmožnost sprejemanja nasprotnih pogledov in povezovanja v koherentno celoto ter večno nihanje med idealizmom in cinizmom, zaupanjem in nezaupanjem. Pomembno pa je poudariti, da takšna razlaga ni vzročna v znanstvenem smislu, temveč predvsem simbolna. Družbena razklanost ima konkretne zgodovinske, ekonomske, tehnološke in politične vzroke, vendar simbol Rib ponuja uporaben interpretativni okvir za razumevanje, zakaj se te napetosti pogosto izražajo kot ostri binarni poli. Notranji konflikt (kot ga opisuje Carl Jung) se projicira navzven – v družbene, ideološke in politične konflikte. Kot pravi Jung, ena "riba" predstavlja tisto, s čimer se skupina identificira (npr. moralnost, resnica, napredek), druga "riba" pa tisto, kar je potisnjeno v senco (npr. strah, dvom, agresija), kar vodi tudi v moralno polarizacijo, kjer nasprotni družbeni pol postane nosilec vsega negativnega. Razpetost simbola Rib se tako ne razreši, temveč utrdi v tej binarni strukturi "mi proti njim".
Konec polarizacije?
Če simbol Rib ponazarja zgodovinsko razpetost med dvema izključujočima se poloma, potem Vodnar nakazuje razpad te binarne strukture – vendar brez zagotovila, da bo nova bolj harmonična. Kot sociologinjo me zanima ta polarizacija tudi kot strukturni pojav, v katerem se prepleta več dejavnikov, od ekonomske neenakosti pa vse do razpada številnih mitov o tem, kaj je danes sploh res oziroma resnica. Praktično ni procesa, ki ne bi bil binaren: levo–desno, progresivno–konservativno, globalno–nacionalno. V tem smislu simbol Rib lahko ponuja razlago, zakaj družbe pogosto ne zdrsnejo v večpolarnost ali dialog, temveč vedno in zgolj v ostro dualizacijo: naš svet in predstava o svetu je predolgo oblikovana okoli razpetosti med dvema izključujočima se poloma, ki se vse pogosteje tudi radikalizirata, kar ustvarja še dodatne napetosti.
Tako kot pri Ribah tudi doba Vodnarja ni znanstvena napoved prihodnosti, temveč simbolni model za razumevanje možnih sprememb v kolektivnih vzorcih mišljenja. Vodnar je tradicionalno povezan z mrežami, kroženjem informacij in znanja, kolektivno zavestjo, ki presega plemenske in ideološke meje, racionalnostjo, znanostjo in sistemskim mišljenjem ter decentralizacijo moči. Vodnar deluje po načelih povezovanja, izmenjav in mreženja, kar se dejansko ujema z vstopom umetne inteligence v naša življenja.
Ali Vodnar pomeni konec te polarizacije? Kot sem uspela razbrati na svetovnem spletu, ne avtomatično, prinaša pa zagotovo spremembo miselnosti. Vodnarjeva dinamika uvaja večpolarnost namesto dveh polov in sistemsko razmišljanje, ki vidi probleme kot kompleksne, ne kot črno-bele. To lahko zmanjša ostro delitev na dva tabora, vendar le, če družbe razvijejo sposobnost sprejemanja kompleksnosti. Mnogi glasniki starega sveta nas svarijo pred kaosom in odtujenostjo Vodnarja. A sprašujem se, če ni ta strah pred "temno stranjo" nove dobe le odraz tistih, ki v svetu brez jasnih centrov moči izgubljajo svoj vpliv. Vodnarjeva dinamika od nas zahteva več – zahteva, da sami prevzamemo odgovornost za svoje razmišljanje, namesto da se slepo pridružimo enemu od taborov. Brez te osebne zrelosti bo Vodnar prinesel le tehnološki napredek brez človečnosti.To pomeni, da se polarizacija ne konča, ampak se preoblikuje iz "mi proti njim" v "vsak v svojem svetu". Zato v jungovskem smislu - napredek je mogoč le, če posamezniki prevzamejo zavestno odgovornost za lastno senco. Brez tega lahko Vodnar pomeni tehnološki napredek brez psihološke zrelosti.
Nič več enostavnih razlag
Doba Vodnarja tako ne prinaša konca konfliktov, temveč konec enostavnih razlag. Prinaša razpad stabilne binarne delitve sveta in pritisk k razmišljanju v omrežjih, sistemih in paradoksih. Polarizacija se ne razreši sama od sebe – lahko pa izgubi svojo arhetipsko nujnost, če družbe razvijejo sposobnost sobivanja nasprotij brez potrebe po sovražniku. Eden ključnih premikov nove dobe zato ni harmonija, temveč zavedanje konflikta. Prehod iz moralnega v vsebinski konflikt, iz čustvenega v racionalni. Vprašanje ne bo več, kdo ima prav, temveč kako deluje sistem. Nasprotja bodo lahko obstajala brez potrebe po uničenju druge strani – in prav v tem je možnost njihove obvladljivosti.
Prehod, ki ga doživljamo, morda res ni prehod v družbo sožitja, je pa prehod v svet, kjer nasprotnika ni več treba uničiti, da bi sami preživeli. Vodnarjeva doba nam ne prinaša odrešitve na pladnju, temveč svobodo in z njo povezano odgovornost. Morda ne prehajamo v boljši svet, zagotovo pa prehajamo v svet, kjer bo imel vsak od nas priložnost, da postane buden sooblikovalec prihodnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
