Delež neposrednih tujih investicij v našem bruto domačem proizvodu (BDP) znaša tretjino, kar je precej manj kot v drugih državah z izjemo Nemčije. Konec leta 2024 je bilo namreč tujih neposrednih naložb za 23 milijard evrov oziroma za 3,6 odstotka več. Med največjimi tujimi investitorji izstopata avstrijski in švicarski kapital, sicer pa je imelo več kot tri četrtine tujih vlagateljev sedež v eni od držav članic Evropske unije.
Največ neposrednih tujin naložb je bilo usmerjenih v predelovalne, finančne in zavarovalniške dejavnosti ter trgovino, vzdrževanje in popravila motornih vozil. Ob tem kot glavno investicijsko vozlišče izstopa osrednjeslovenska regija, kjer se je skoncentriralo 65 odstotkov tujih naložb. Tudi zato so tuje investicije, ki presegajo centralistično usmerjenost slovenskega gospodarsko-političnega prostora, pomembne in dobrodošle.
Zadnja okoli 61 milijonov evrov težka naložba avstrijskega Palfingerja na zemljišču nekdanjega glinokopa, danes industrijske cone na obrobju Ormoža bo gotovo dala multiplikativne učinke, zviševala dodano vrednost ruralnega območja in za sabo potegnila dobaviteljsko verigo. Četudi so v Palfingerju previdni pri napovedi novih zaposlitev, bo teh vsaj nekajkrat več od objavljenih 25 delovnih mest. Ob čemer obljubljajo, da bodo obdržali vseh 900 zaposlenih v mariborski tovarni. Navsezadnje morajo za državno subvencijo, te so na območjih vzhodne kohezijske regije praviloma višje, izpolniti vrsto pogojev, sicer po pogodbi sledi vračilo državnega denarja. To smo videli na primeru Magne, ki se ji za zdaj v Sloveniji ni izšlo po načrtih, zato je v proračun vrnila celotno subvencijo z obrestmi vred.
Kje so pasti tujih investicij?
Slovenija je v primerjavi s Hrvaško in Češko, kjer tuje investicije dosegajo skoraj dve tretjini BDP, in tudi Madžarsko pri privabljanju tujega kapitala bolj zadržana. To samo po sebi ni nujno negativno, saj vsaka taka naložba pomeni določen poseg v naravo, okolje in tudi življenjske navade prebivalcev, ki z njimi živijo. Toda kljub temu bi bilo dobro pretehtati, ali se še bolj odpirati tujemu kapitalu. Navsezadnje smo med privatizacijo in po njej s politično in tajkunsko motiviranimi prijemi zapravili večino slovenskega lastništva in tudi evropsko uveljavljenih blagovnih znamk. In tako žal izgubili vzvode vplivanja na gospodarske in finančne tokove.
Neposredne tuje investicije namreč pozitivno vplivajo na gospodarsko aktivnost in rast, odpiranje novih delovnih mest, povečevanje izvoza, prenos tehnologij in znanj ter zvišujejo produktivnost tudi domačih podjetij. Ta se morajo, če želijo konkurirati na trgu, spopasti s tujo konkurenco, od česar bi lahko imeli koristi tudi zaposleni, ki jih morajo ta podjetja bolje plačati, če jih želijo obdržati. To pa tudi zvišuje kupno moč in potrošnjo ter dviguje življenjski standard.
In kje so pasti neposrednih tujih investicij? Na prvem mestu je možnost odlivanja v Sloveniji ustvarjenih dobičkov v tujino. Za to imajo mednarodne korporacije različne mehanizme, ki jim domača finančna in davčna jurisdikcija težko sledita. V nekaterih primerih lahko prihaja tudi do izkoriščanja delovne sile in naravnih virov, zato morajo biti tovrstne politike države dobro pretehtane.
