Pred časom sem na YouTubu naletela na video, v katerem avtorji izpostavljajo vlogo ženskih volivk kot enega ključnih razlogov, zakaj naj bi na oblasti ne imeli sposobnih, krepostnih in zaupanja vrednih državnikov. Po tej razlagi naj ženske v moških kandidatih ne bi prepoznavale političnih atributov, temveč naj bi jih dojemale predvsem kot seksualna bitja. Njihova presoja naj bi bila utemeljena na nagonskih in emocionalnih odzivih, ne pa na trezni oceni kompetentnosti kandidatov za vodenje države ali mesta.
Del političnih strategov – zlasti stare šole – še vedno izhaja iz predpostavke, da ženske glasujejo na podlagi vtisa, moški pa na podlagi moči. Takšne hipoteze o spolnih razlikah v politični presoji, po katerih naj bi bile ženske bolj emocionalne, moški pa bolj racionalni, imajo dolgo in problematično zgodovino. Ali je ta izrazito protifeministični pogled zgolj ostanek patriarhalnega mišljenja in šovinističnih lobijev – ali pa vendarle vsebuje drobec resnice?
Da je notranji svet žensk in moških različno strukturiran, se bo večina ljudi verjetno strinjala. Toda od tu naprej se razprava zaplete. Skoraj nihče namreč resno ne verjame, da so ženske kot skupina "krive" ali odgovorne za volilne izide in posledično za izbiro (nepravih) nosilcev ključnih javnih funkcij. Pomembno pa je razumeti, da afrodiziak oblasti deluje vzajemno – opija tako tistega, ki moč ima, kot tistega, ki jo opazuje.
V letih, ko sem od blizu opazovala vrhove slovenske politike in zasedala mesta v kabinetih predsednikov vlad, sem spoznala tisto neizrečeno resnico "oblast je najmočnejši afrodiziak" od blizu. Pisateljica Erica Jong je že pred desetletji, zlasti v kontekstu seksualne revolucije, zapisala misel, da je moč lahko erotična. Ta uvid je pomemben, ker odpira prostor za razumevanje, da v odnosu do političnih kandidatov res lahko obstajajo določeni "odtenki", ki vplivajo na našo izbiro: šarm, telesna pojavnost, glas, drža, način govora, samozavest, uglajenost. A ta privlačnost je pogosto le iluzija funkcije. In hkrati tudi nič od naštetega ni zagotovilo za dobrega politika.
V zgodovinskem kontekstu se moramo soočiti z vprašanjem, ki se marsikomu zdi heretično: ali je bila uvedba ženske volilne pravice v začetku 20. stoletja res le zmaga demokracije, ali pa tudi premišljeno orodje v rokah takratnih centrov moči? Fašistična gibanja so močno uporabljala emocionalno mobilizacijo, saj so karizma, rituali in spektakel igrali ključno vlogo pri manipulaciji opazovalcev. Demagogi, kot sta bila Hitler in Mussolini, so se zavedali, da bodo s svojo retoriko reda, družine in arhetipskega "očetovskega" zaščitništva najlažje prodrli prav do novega dela volilnega telesa. Ali veste, kdo naj bi bil moški, ki je v zgodovini prejel največ ljubezenskih pisem žensk? Adolf Hitler. Po nekaterih virih v dvajsetih letih več kot sto tisoč, proučeval jih je nemški zgodovinar Henrik Eberle. Emocionalna mobilizacija ženskih glasov je bila morda prav tisti jeziček na tehtnici, ki je omogočil legitimacijo zla skozi volilno skrinjico. Ne zato, ker bi bile ženske manj sposobne racionalne presoje, temveč zato, ker so bile primarna tarča manipulacije tistih, ki so vedeli, da je oblast v kombinaciji z vero in tradicijo nepremagljiv afrodiziak. Hitlerjevi nastopi niso bili le politični govori; bili so ekstatični performansi, ki so nagovarjali nezavedno potrebo po močnem "alfa samcu". Sicer pa, se spomnite Obame in žensk, ki so na njegovih predvolilnih shodih omedlevale?
Ideje, da imajo ženske raje politične "alfa samce", sicer ni mogoče empirično dokazati. Razpoložljivi podatki kažejo celo nasprotno: ženske volivke danes v povprečju redkeje podpirajo agresivne, dominantne in narcistične voditelje, medtem ko moški statistično pogosteje podpirajo "močne" vodje, militaristično retoriko in avtoritarne stile vodenja.
Razlike med ženskimi in moškimi dojemanji kandidatov niso napaka demokracije, ampak njen varovalni mehanizem
V psihologiji je projekcija temeljni mehanizem, ki velja za vse ljudi, ne le za ženske. Gre za nezavedno vpisovanje lastnih pričakovanj, strahov, idealov ali potreb po varnosti in priznanju v druge osebe – tudi v politične kandidate. Ta koncept je jasno artikuliral že Carl Jung. Ker kandidatov osebno ne poznamo, se odločamo na podlagi vtisov in simbolov: jezika, drže, govora, mimike, nasmeha. Volilna odločitev zato skoraj vedno vsebuje tudi določeno mero projekcije. V kolikšni meri je ta pri ženskah povezana s seksualno fantazijo in zakaj, pa brez trdnih znanstvenih argumentov ni mogoče resno trditi.
Tudi pri moških volivcih seksualnost ni izključena iz politične presoje. Moški lahko pri ženskih kandidatkah ravno tako doživljajo telesno ali simbolno privlačnost. Takšna atrakcija je običajno bežna, nezavedna in redko strukturira končno odločitev, komu bomo namenili svoj glas.
Ali torej fizična privlačnost kandidatov res igra pomembno vlogo pri odločitvi, komu nameniti svoj glas? Raziskave, ki se ukvarjajo s seksualizacijo politične moči, kažejo nekaj, kar ruši ustaljeni stereotip: moški volivci pogosteje seksualizirajo politično moč kot ženske. Moški na oblasti pogosteje enačijo moč z vrednostjo, lažje idealizirajo dominantnega vodjo in politično zmago pogosteje doživljajo kot osebno potrditev. Položaj moči obljublja ne le ugled in materialne koristi, temveč tudi več simbolne veljave v odnosih – tudi do žensk.
Trditev, da ženske volijo iz seksualne projekcije, ni dokazljiva, ne pojasnjuje empiričnih podatkov in pove več o kulturnih mitih kot o ženskah samih. Razlike med ženskimi in moškimi dojemanji kandidatov zato niso napaka demokracije, ampak njen varovalni mehanizem. Zavedanje je naša največja zaščita. Povsem človeško je, da nas pri ljudeh pritegnejo videz, šarm, samozavest ali karizma – to velja za vse, ne glede na spol. A politična zrelost se začne tam, kjer znamo ta prvi vtis prepoznati kot signal, ne kot merilo. Vprašajmo se: kaj me pri tem kandidatu nagovarja in zakaj? So to občutek varnosti, obljuba reda, simbol moči, ali zgolj dobro odigrana vloga?
Koristno je zavestno ločiti osebno všečnost od politične sposobnosti. Videz in šarm nista greh, sta pa slaba nadomestka za programe, vrednote, pretekla dejanja in način ravnanja z močjo. Dober politik ni tisti, ki v nas vzbudi močna čustva, temveč tisti, ki zna ta čustva odgovorno nositi – brez manipulacije, brez narcizma, brez praznih obljub.
Demokracija ne odpove zato, ker volivke čutijo, temveč zato, ker vsebino nadomeščajo s čustvi in odgovornost z všečnostjo. Zrela politična skupnost ne potrebuje manj človeškosti, temveč več politične integritete – predvsem pri tistih, ki kandidirajo za oblast, in pri tistih, ki jim jo pomagajo prodajati. Problem torej ni v tem, da bi ženske volivke volile “napačno”, temveč v tem, da politični marketing že desetletja sistematično gradi kampanje na videzu, šarmu in poenostavljenih simbolih moči. In dokler bomo volivce obravnavali kot ciljno skupino za emocionalno manipulacijo in ne kot zrele politične subjekte, bo razprava o domnevni iracionalnosti ženskih volivk ostajala priročen izgovor za pomanjkanje politične vsebine.
