Ko rimski zgodovinar Tacit opisuje leto 69 našega štetja, znamenito leto štirih cesarjev, ne opisuje zgolj politične krize. Opisuje trenutek, ko oblast izgubi stik z resničnostjo. Cesarstvo se maje, legije se bojujejo med seboj, zakladnica je prazna, ljudstvo pa utrujeno od vojn in negotovosti. Na prestolu sedi Aul Vitelij, človek, ki se dobro zaveda, da njegovo cesarstvo razpada in da se njegov čas izteka.
V takšnih okoliščinah bi državnik skušal pomiriti razmere, utrditi zaupanje in pokazati zmernost. Vitelij stori ravno nasprotno. Razkošne pojedine, ki so bile dotlej skrite za zidovi cesarskih palač, preseli na Forum Romanum – v samo srce imperija. Na prostor, ki je pripadal vsem Rimljanom. Forum zasedejo stotine miz, prekritih z najdražjimi tkaninami, zlatimi posodami, purpurnimi ležišči in eksotičnimi jedmi z vseh koncev tedanjega sveta. Via Sacra, po kateri so vsak dan hodili trgovci, obrtniki, vojaki in senatorji, postane zasebna jedilnica peščice privilegiranih. Okrog miz napnejo vrvi, stražarji poskrbijo, da ljudstvo ostane zunaj.
Prostor javen, privilegij zaseben
Prizor je skoraj gledališki. Na eni strani izbranci, ki jedo in pijejo, na drugi tisoči navadnih Rimljanov, ki lahko zgolj nemo opazujejo. To ni več praznovanje, ampak demonstracija moči. Vitelij ni potreboval hrane, potreboval je občinstvo. Privilegij namreč obstaja samo toliko časa, dokler ga nekdo opazuje. Če ni nikogar zunaj ograje, tudi elita izgubi občutek lastne veličine.
Tacit tega ni zapisal kot anekdoto o požrešnem cesarju, ampak kot simptom propada. Vsaka civilizacija tik pred velikimi prelomi začne izgubljati občutek za mejo med oblastjo in spektaklom. Ko elite nimajo več moralne avtoritete, si legitimnost začnejo ustvarjati z razkazovanjem statusa, oblast se spremeni v predstavo. Ta vzorec se skozi zgodovino ponavlja skoraj z matematično natančnostjo.
Versailles v zadnjih desetletjih pred francosko revolucijo ni bil le palača, bil je oder. Dvor Ludvika XVI. je tekmoval v razkošju, medtem ko je pariško prebivalstvo čakalo v vrstah za kruh. Tudi ruska aristokracija je plesala, ko je cesarstvo že razjedala lakota. Nicolae Ceaușescu je gradil eno največjih palač na svetu, medtem ko so Romuni zmrzovali v neogrevanih stanovanjih. Arsenovič se sedaj, ko mu grozi več let zapora, slika z mariborsko samooklicano elito na večerji sredi mesta. Vsaka doba ima svoj Forum (tudi v Sloveniji smo imeli svoj Forum 21). Vsaka svoje pojedine in vsaka svojo elito, ki ne opazi več, da se svet pod njenimi nogami ruši prav zaradi njene odtujenosti, bahaštva in pogoltnosti.
Ko sem gledala fotografije žametne večerje pri Stari trti v Mariboru, nisem občutila zavisti, občutila sem nelagodje. Pred očmi nisem videla gurmanskega dogodka, videla sem simbol. Ne zato, ker bi današnje goste primerjala z rimskimi cesarji. Takšne primerjave bi bile preveč poceni. Presenetila me je podobnost sporočila. Javni prostor, ki pripada vsem, se za nekaj ur spremeni v ekskluzivni salon. Mize niso postavljene zato, da bi se "mesto" srečalo z mestjani, ampak zato, da se jasno zariše ločnica med tistimi, ki sedijo za mizo, in tistimi, ki dogodek spremljajo od zunaj. Danes vidimo namesto tog smokinge in večerne obleke, ni lovorovih vencev. Sporočilo pa ostaja presenetljivo podobno: prostor je javen, privilegij pa zaseben.
Mize niso postavljene zato, da bi se "mesto" srečalo z mestjani, ampak zato, da se jasno zariše ločnica med tistimi, ki sedijo za mizo, in drugimi, ki ne
Razkošje samo po sebi ni problem. Nihče razumnemu človeku ne oporeka pravice, da dobro jé, pije ali praznuje. Težava nastane takrat, ko razkazovanje privilegijev postane nadomestek za družbeno odgovornost. Ko elita ne išče več spoštovanja zaradi svojega dela ali služenja skupnosti, ampak zaradi ekskluzivnosti. Ko potrebuje ograje, fotografe in občinstvo. Takrat razkošje ni več izraz samozavesti, saj postane izraz strahu pred izgubo položaja in ugleda. Pred trenutkom, ko bo množica ugotovila, da cesar pravzaprav ni več tako mogočen, kot se zdi. Elite začnejo propadati zato, ker začnejo verjeti, da jim položaj pripada po naravni pravici in ne zato, ker jim ga je družba začasno zaupala. Prav zato današnje razprave o elitah niso več obrobna tema za ljubitelje zarot, ampak eno ključnih vprašanj sodobne demokracije.
Sistemski šport
V javnosti že desetletja krožijo imena vplivnih omrežij – skupina Bilderberg, prostozidarske lože, Malteški viteški red, habsburške lože, različni zasebni forumi, fundacije, investicijski skladi in druge ekskluzivne mreže, katerih srečanja niso namenjena javnosti. Med njihovimi člani so politiki, gospodarstveniki, akademiki in drugi vplivni posamezniki, tudi iz Slovenije. Tudi naša omrežja so obdana z mistiko velikih mednarodnih klubov, s to razliko, da članstvo postaja vse manj restriktivno. Vem za posameznike, ki so člani katere od naštetih lož, in se čudim, kako nizko so padli, ko so zamenjali lastno profesionalno integriteto za vstopnico v ta navidezno ekskluzivni klub. Ko skrivni vladarji in režiserji iz ozadja posameznika enkrat zgrabijo za mošnje – bodisi skozi masonske mreže ali njihove lastne "epsteinovske dokumente" –, osebna svoboda izpuhti. Ti ljudje postanejo zgolj daljinsko vodeni vojaki. Padec v to najglobljo jamo je v Sloveniji postal sistemski šport. Njihovi predstavniki poudarjajo, da gre za prostor neformalnega dialoga in izmenjave pogledov. Kritiki pa opozarjajo, da demokracija težko diha tam, kjer pomembni pogovori potekajo za zaprtimi vrati in javnost ne ve, kdo vse sedi za isto mizo.
Ko elita začne verjeti, da je narod zgolj občinstvo njenega razkošja, je konec običajno že zapisan
Pravzaprav sploh ni bistveno, koliko moči imajo posamezne organizacije. Bistveno je, da vse več ljudi dobiva občutek, da o njihovih življenjih odločajo krogi, ki jih niso nikoli izvolili na volitvah in ki zanje neposredno ne odgovarjajo. Že sam tak občutek spodkopava zaupanje v demokracijo. Vedno isti obrazi krožijo iz politike v državna podjetja, iz državnih podjetij v nadzorne svete, od tam v banke, nato v različne agencije in nazaj v politiko. Menjajo se vlade, menjajo se strankarske barve. Omrežja pa – zanimivo - ostajajo presenetljivo trdna. Eni jim pravijo tranzicijska levica, drugi globoka država, tretji kapitalski lobiji. Imena so manj pomembna od dejstva, da se vpliv kopiči v rokah razmeroma ozkega kroga (anonimnih) ljudi, ki drug drugemu odpirajo vrata veliko lažje in hitreje, kot jih odpirajo vsem ostalim.
Elita ali oligarhija?
Največja ironija našega časa pa je nekaj drugega. Današnje elite skoraj nikoli več ne govorijo o elitah. Govorijo o vključevanju, enakosti, trajnosti in človekovih pravicah. Besede so plemenite, včasih celo iskrene. Toda javnost vse težje spregleda protislovje med razglašenimi vrednotami in življenjskim slogom njihovih glasnikov. Težko je govoriti o zmanjševanju ogljičnega odtisa iz kabine zasebnega letala, pridigati o socialni pravičnosti prek davčnih oaz ali o enakih možnostih, če je pot do vpliva rezervirana predvsem za tiste, ki že pripadajo pravim omrežjem. Prav zato postaja vse pomembnejše vprašanje, ali sodobne elite sploh še opravljajo svojo prvotno nalogo. V zgodovini so bile elite – vsaj v idealnem pomenu besede – nosilke znanja, kulture, odgovornosti in državotvornosti. Danes pa se prepogosto zdi, da je edino merilo uspeha bližina centrov moči. Elita, ki ne služi več skupnosti, ampak predvsem sama sebi, preneha biti elita in postane oligarhija. In vsaka oligarhija ima - na srečo - podobno usodo. Najprej izgubi stik z ljudmi, potem izgubi občutek za mero in nazadnje izgubi legitimnost. Takrat začne javni prostor uporabljati kot kuliso, razkošje kot argument in spektakel kot nadomestek za spoštovanje. Nobena elita v zgodovini ni padla zato, ker bi ljudje sovražili njihov uspeh. Padla je zato, ker je uspeh zamenjala in zlorabila za pravico do moči. Ko elita začne verjeti, da je narod zgolj občinstvo njenega razkošja, je konec običajno že zapisan. Vprašanje ni več, ali se bo zgodovina ponovila, vprašanje je le, kdo bo prvi opazil, da zid, ki se zdi tako mogočen, stoji na votlih temeljih.
