Pika nogavička je na Otroškem Lentu vrgla palačinko kar čez ramo. Hihi. Šeeee, so kričali otroci. Pa ne le otroci na lentovsko nedeljo, ko so čopki skakali Senti Lavrič. Še, še, še, so spodbujali tudi na Glavnem odru. Ko se dokončno zgodi Vstajenje Primorske, se dokončno vstane s "pinkoti": ponosno, svobodno, uporno. In topota za še, še, še.
Še? Še!
Nedelja ali čas za lekcijo ali dve ali tri
Lentovska nedelja je postala novodobna klasika, povrhu vredna klasikov. Nedelja se na Lentu začne malenkost prej, ni tako glasna, ampak nič manj sporočilna. To. Čas tudi za kakšno lekcijo iz zgodovine. Ali dve. Ali tri.
Ko se (tudi) mlajše generacije učijo Bilečanke na Glavnem odru ali pa se na Minoritih režijo, ko v filmu Rdeči boogie "oblast" nažene vaščane in gasilce s prstom zavrtet "zemljo" (v) nov (socialistični) sistem. Lentovska nedelja je tista, ko tudi izveš, da je Tam, kjer murke cveto edina od Avsenikov, ki se je ni prevedlo iz slovenščine. Ko se v GT22 ob slikah Piera Paola Pasolinija, ki ga pač "moraš" poznati, če hočeš vedeti kaj o filmu, na steni z besedami Roka Vilčnika spomniš, zakaj je dragocenost, ker v fuzbalu pade malo golov. In ko v Sodnem stolpu pokasiraš komad Katarine Juvančič in Dejana Lapanje, ki je le za polnoletne. Ali pa na koncertu Imer Traja Brizani & Amala povrhu itak pozabiš, da je nedelja. Ker ni šans, da bi bil pravočasno preštel, koliko jih je na odru. Ja, nedelja je takšna, da ven vdari še napačno rabljen predpreteklik, hihi.
Strasti, ljubezni, domovine in pesmi nihče ne more vzeti!
"Danes mi pa srce poje!" ti reče Vladimir Rukavina Gogo, ko se nizajo večne uporniške, borbene pesmi z željo po svobodi, pravičnosti in miru med nastopom Tržaškega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ali, kot jih zdaj absolutno vsi že poznamo, "pinkoti". Zelo, zelo lep poln obisk - in, ne, niso bili samo stari, samo sive glave, kje pa. Premešano občinstvo, ki jemlje zborovsko nedeljo na Glavnem odru vse bolj za svojo.
"Strasti, ljubezni, domovine in pesmi nam nihče ne more vzeti!" se je gromko zaslišalo pred uvodno Hej, brigade. Kombinacija nagovorov in večnih pesmi upora je vžgala in sporočala. Soglasno od dirigentke Pije Cah, skoraj 60-članskega zbora pa do občinstva. Skupaj se naredi tak koncert. Sploh z močnimi zgodovinskimi nagovori: "Treba je vedeti, da je težko dati življenje za tako abstraktno stvar, kot je domovina, država, narod. In da so to nekateri storili brez pomišljanja in z odprtim srcem. To je treba vedeti in nikoli pozabiti!" Zadonele so misli in besede tudi Srečka Kosovela in Miroslava Košute, vse pa pred udarnim naborom skladb, kjer niso manjkale Računajte na nas, Na juriš, Bandierra Rossa, Bella Ciao, Bilečanka, Sivi sokole … Sploh v drugem delu koncerta, ko so se pridružili člani goriške zasedbe The MAFF, da je s kitarama, basom, bobnom in vokaloma v moderni preobleki sporočilo postalo še močnejše, še bolj sveže, še bolj večno: smrt fašizmu, svoboda narodu!
Goveja turneja ali kateri član tribute banda Avsenikov bi bil(i)?
Dve pestri, vsebinski in močni debati sta padli na lentovsko nedeljo. Vojašniški trg 6, kjer triumfirajo Živa dvorišča, je bil po mojstrskem Branu Jakuboviću iz Dubioze Kolektiv v petek zdaj še v nedeljo, že ob pol šestih, ko je bilo seveda iber vroče, spet poln. Marko Radmilovič je ob izvrstno nagajivo pronicljivem voditelju pogovora Boštjanu Naratu predstavljal svojo knjigo Goveja turneja. "Če pričakujete, da bo to knjiga z informacijami o Avsenikih, samo opozorilo: denarja ne vračamo," je že kmalu hudomušno opozoril Radmilovič. To ni biografija, ni roman, je povest, ki se dogaja v koronskih časih, ko glasbenika v skrajni situaciji odreši povabilo v - tribute band bratov Avsenik.
Skoraj ena ura je minila kot šus, izvedeli smo marsikaj o Avsenikih, pa jasno tudi o Radmiloviču in o tem, kako je, ko se bandi zravsajo. Na Naratovo vprašanje, kateri član Avsenikov bi bil Radmilovič v takem tribute bandu, je pisec tuhtal in se muzal, iz publike pa je priletelo soglasno in kraljevsko lucidno: "Franc Košir, ja ja!" Mimogrede, Radmilovič bi bil zelo vesel informacije, če drži, da so tam nekje leta 1966 ob podelitvah nagrad Radia Luxembourg na odru skupaj stali John Lennon, Paul McCartney, Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik. Živa dvorišča so resnično zaživela, sploh ko izveš, da so Begunje enakovredne Elvisovemu Gracelandu, pa da so se člani ansambla bratov Avsenik vozili po tujini vsak s svojim avtom, da ne bi prišlo do nesreče ("Kar je hkrati lahko sicer plod samo gorenjskega mind-seta"), ali pa ta, da Radmilovičeva najljubša Tam, kjer murke cveto, edina ni bila prevedena v nemščino.
Izjava dneva
"Danes mi pa srce poje!" – Vladimir Rukavina Gogo na koncertu Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič
Pasolini in nogomet ali kako zelo poseben je fuzbal
Če ima Vojašniški trg tudi mini razstavo Maribor - scenariji prihodnost, imajo v GT22 z lokacijo v odbitem belem placu, kjer je bil nekdaj kar markanten, naposled pa znucan lokal, zdaj pa imajo celo klimo (!!!), razstavo Pasolini in nogomet (vsak festivalski dan od 16.00 do 19.00), čemur so včeraj dodali še pogovor z naslovom Kaj bi na ta mundial rekel Pier Paolo Pasolini? Ob voditeljih pogovora Reneju Puharju in Mihi Horvatu sta bila gosta nekdanji nogometaš in trener Edin Osmanović ter mariborski umetnik Rok Vilčnik, sicer tudi sam zagrizen amaterski nogometaš, trenutno poškodovan.
"Kadarkoli stopim na katero koli nogometno igrišče, tudi če sem sam in ne bom igral, bi takoj stekel in poskusil!" je kipelo iz Vilčnika, medtem ko je Osmanović, ki je že nogometno odraščal v Zagorju in Trbovljah, kasneje pa kot trener doživljal lepe rezultate z Gorico, Korotanom, Dravogradom in Rudar Velenjem, nizal, kako zelo zdaj nogomet daje še eno upanje več za Bosno in Hercegovino. In nogomet danes? Še ima svoj draž. Zakaj? "Pri nogometu je čar," je poudaril Vilčnik, "da je golov malo, pomembno je, da jih je malo, ker so potem tako dragoceni."
Številka dneva: 2 = Kekec + Avseniki
Prosto po Marku Radmiloviču imamo Slovenci samo dve res globalni zgodbi. Kekca in - Avsenike. Khm, Radmilovič je pisal o obeh.
Orto firbec ali kako promenada postane "funky"
Oder OTP banke je zdaj že dodobra nameščen in umeščen. Ve se, skorajda nujno, kaj bo. Pa če pridete z vozičkom in deco noter, v paru, sami ali v skupini. Stari, mladi, taki, onaki. Nima veze. Bili ste na L’eclair, švicarski funk hipnozi. Na Odru OTP banke nihče ne ve pravzaprav, kaj pričakovati. Ne oni na odru, ne oni pod njim. "Kako je kaj zabava, napreduje?" je vprašal kitarist in klaviaturist Stefan Lilov in dodal, "upam, da vam ni premrzlo, ne?" Če pa ni druge, vidimo nekatere, ki pridno namakate zraven noge v Dravo. Sicer pa: instrumentalne dozice na promenadi privlačijo res eklektično publiko. Če ne verjamete, pridite in preverite. Ne, nikoli ni prepozno.
Pesmi samo za polnoletne ali kako je Feki ostal brez ventilatorja
Najprej: Igor Fekonja Feki nima več ventilatorja. Tam, v kotu Sodnega stolpa ga je imel, pa je v soboto Jadranka Juras videla hudiča in zdaj je Feki "pečen". Ventilator je zdaj spredaj, na odru, da pod lučmi v savni Sodnega stolpa muzičarji preživijo. Ne piha pa le ventilacija, piha intima. Zvok, sploh vokal, v Sodnem stolpu je tako izčiščen, da bi lahko vejice postavljal vmes.
Atrakcija dneva: noge v Dravi, mokri tek v parku
Namakanje nog v Dravo je mini hit na promenadi. Če vam je zelo vroče, imate na Art kampu tudi tek skozi mini dež.
Dejan Lapanja je letošnji kurator Jazz Podija, na katerem od leta 2008 različni slovenski glasbeniki v seriji (treh) koncertov prehodijo še onkraj že prehojenih kreativnih poti. Lapanja je igral na Lentu doslej z vsemi "živimi", svoj prvi nastop na Lentu ima iz 2002, serijo treh koncertov pa je začel v Sodnem stolpu s staro znanko Katarino Juvančič. "Prebrala sem, da se tukaj ni ravno sodilo, temveč da je šlo bolj za birokracijo? No, Mariborčani?" je vprašala pred kar precej čarovniškim komadom. V Sodnem stolpu sta lahko tudi zgolj dva glasbenika, pa zveni, kakor da je gori cel orkester. Srednjeveško? O, ja. Z verzi kot so "iz vseh strani vampirji" ali pa "čigavi poljubi so najbolj vroči/zažgi me in razstrosi pepel"? Čarovniško in preroško, ker te dni tako žge.
Pa še zelo posebno opozorilo smo ujeli vmes. "Imamo tukaj kaj otrok? Ne? Okej, ker ta je za nad osemnajst," je opozorila in v pesmi Epitaf za lahkoživko kasneje pela o tem, kako je "teklo življenje po stegnih". Katarina Juvančič je govorila tako doživeto, kakor je Lapanja igral, drsal, upogibal, matral in ljubkoval kitaro, ko je povedala ob koncu nastopa, kako zelo fajn je v Mariboru, in se res krasno zahvalila za gostoljubje. Pa Sodni stolp tokrat ni bil poln. Ni pomembno, koliko, temveč kdo. Mhm.
"Grupnjak" ali kako se prešteje vse na Jurčkovem - Večerovem odru
Enajst, dvanajst, tri … čakaj, ni tam še en, pa tam ena? Saj ni pomembno. Nisi jih mogel prešteti, koliko jih je bilo na odru nastopa Imer Traja Brizani & Amala. Trideset let praznuje zasedba pod vodstvom Imerja Traje Brizanija, glasbenika, muzikologa in doktoranda romologije. Vsekakor koncert za nedeljo, ko zelo kmalu pozabiš, da je nedelja. Taka, pocestna, brezskrbna, prosta, nomadska. "To je sigurno sto let stara pesem, prihaja pa iz Perzije," je bil navihan Brizani, ki je takoj povedal, kaj je nagrada večera, "igrali bomo celo noč!" In postavil izziv, če kdo ve, kaj pomeni "amala", kar je sicer njihova himna. In kako se tak band opiše? Pazite to: "Smo romska, latin, jazz, world music, etno, rock skupina."
In potem smo zavili še na Minorite. Ne komedija ne jazz. Nak. Film. Slovenski film. 46 let stari slovenski film. Festival Lent in kino? Seveda gresta skupaj. Saj smo imeli Dokudoc sodelovanje, imamo StopTrik, ki se je začel v nedeljo ter traja še danes in jutri na Trgu revolucije 9 v OBRAT-u. Ampak na Minoritih? Tam, kjer ima Maribor svoj Letni kino? So generacije, ki so si še kako zapomnile sceno iz filma Rdeči boogie ali kaj ti je deklica? (1982), ko "oblasti" spodijo vaščane in gasilce na travnik, da se zavrti "zemljo" naravnost v socializem. Dobesedno. S prstom v zemljo: "Pokaži, Ivan, kako se to dela!"
Obisk? Zelo soliden in perspektiven. Film Karpa Godine je z razlogom in res upravičeno kulten, v tistem pravem, žlahtnem pomenu. Kdor ve, ve. Kdor še ni, ve zdaj. Scene, ko mladi Ivo Ban na "ukaz" nariše črto po hrbtni strani noge Uršuli Rebek, pač ne pozabiš. Za vsak slučaj, pa je tu še vsak dan Minoriti After Party. Da se, eeeem, spozabiš.
P. S. Če morda niste vedeli, "amala" je romsko za "prijatelji".
