Obračun vlade Janeza Janše z nevladnimi organizacijami ni posebno presenečenje. Kar lahko še preseneti, so kvečjemu le pretkani načini, kako ga javnosti predstaviti celo kot plemenitega. Ko je krovna mreža nevladnih organizacij, CNVOS, ob prvi napovedi ministra Francija Matoza, da bodo davkoplačevalski denar namesto v sklad za razvoj nevladnih organizacij (s še enim zakonom po nujnem postopku) preusmerili v sklad za zdravljenje otrok, potezo označila za naravnost genialno, se ni zmotila, zlasti v percepciji med ljudmi. Kdo neki bi nasprotoval pomoči bolnim otrokom v razmerju do nevladnikov (NVO), ki jih populistični politiki na desni že lep čas sistematično blatijo, zožujejo le na kritične in moteče, kot recimo "z Metelkove", in demonizirajo kot škodljive družbene parazite. V prevladujočem javnem žigosanju je kratica NVO postala skoraj sopomenka za nekaj nekoristnega, domala vrednega pogube.
Da gre za prek petsto organizacij s številnih področij, delujočih po vsej državi, je v tako vodenem diskurzu poradirana kompleksnost. Nalašč prezrto dejstvo je tudi, da društva, zavodi, inštituti, klubi in druge organizacije nikakor niso le proračunski porabniki, temveč prinašajo več, kot odnašajo – tudi evropski denar za projekte in programe, če že poudarjamo nujno večjo uspešnost pri črpanju evropskih virov.
V vladi imajo dodobra naštudirane prijeme
V vladi imajo dodobra naštudirane prijeme, ki učinkujejo, tudi v sprenevedanju, kako ničesar ne jemljejo. Sklada za razvoj NVO ne ukinjajo, le praznijo ga, poleg tega vendarle vsi sami odločamo o razporejanju deleža dohodnine. NVO-ji naj se potemtakem zdaj izkažejo in dokažejo, da so res v javnem interesu, po možnosti še v medsebojnem boju za delček od dohodnine.
Seveda je nadvse žalostno, da so nenehno potrebne humanitarne akcije za otroke z redkimi boleznimi, ki nimajo dostopa do zdravljenja, in da zasidranih sistemskih anomalij, zlasti v zdravstvu, ni mogla izkoreniniti še nobena oblast. Hkrati se tudi v teh akcijah izkazujemo za solidarne – na čem torej, če ne prav na solidarnosti, so utemeljene naše skupnosti? Solidarnost, prostovoljstvo, humanitarnost so tudi temeljne značilnosti delovanja NVO-jev, ki jim oblast zdaj spodkopava možnosti za delo.
Ko NVO-ji poudarijo, da potrebujemo tudi novi sklad za otroke, a da moramo ohraniti vzpostavljen sistem širših podpor, ki so ga razvili tudi s pomočjo sklada za NVO-je, izhajajo tudi iz solidarnosti. Da sklad ne sme nastati tako, da bi odvzeli sredstva drugim na področju zdravstva, sociale, invalidskega varstva, starejših ali drugih ranljivih skupin, so med drugim že izpostavili tudi v zvezi organizacij pacientov. NVO-ji izvajajo tudi programe, ki jih država in javne institucije ne zagotavljajo v zadostni meri, svoje dejavnosti pa so profesionalizirali prav zaradi možnosti zaposlovanja in denarja za te zaposlitve s širšim družbenim pomenom. Bolnih otrok ne rešuješ tako, da oslabiš tiste, ki že pomagajo drugim.
Bržkone vlada sicer ne bo našla (zakonitega) načina, da kar na mah prekine obstoječe pogodbe in programe, a nastavki dajejo slutiti, da bo izpeljala svoj načrt kljub večstranskim opozorilom. Naj vendarle ne bo kot z zdravjem, če so ravno s tem povlečene vzporednice – da bi se pomena prav zares zavedeli šele, če zbolimo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
