"Plačujemo vsi. Gleda manjšina. Komu torej služi javna televizija?" se je oni dan spraševala vsem znana poslanka SDS Maruša Babnik, ki v poslanskih klopeh nadomešča predsednika vlade Janeza Janšo. In nadaljevala: "Čas je, da na javno televizijo pogledamo z očmi plačnika. Če je RTV-prispevek obvezen, se lahko upravičeno vprašamo: zakaj plačujemo vsebine, ki jih ne želimo, za tiste, ki jih želimo, pa ni dovolj prostora ali sredstev? Javni denar zahteva odgovornost do javnosti."
Pustimo ob strani, da naša javna televizija skrbi za otroški in mladinski program, ob katerem so odraščale številne generacije, da pokriva nastope tudi tistih slovenskih športnikov, ki jih komercialne televizije ne bi nikoli, da snema koncerte, na katerih nastopajo slovenski glasbeniki, da predvaja dokumentarce in filme, ki so bili nagrajeni na najpomembnejših festivalih, da pripravlja serije, s katerimi podpira domačo avdiovizualno produkcijo, da objavlja vsebine, ki so namenjene slepim in slabovidnim ter ostalim manjšinam, da ustvarja arhiv, s katerim ohranja kulturno dediščino in omogoča dostop do slovenskega kolektivnega spomina … Poslanka največje vladne stranke ima pravzaprav prav. Njena logika pije vodo. In to na eks! Zakaj je ne bi torej uporabili tudi na drugih področjih, da bi Slovenke in Slovenci vendarle zaživeli bolje in lepše?
Lahko bi na primer začeli kar na političnem prizorišču. Poslance, ministre in ostale politične funkcionarje namreč obvezno plačujemo vsi davkoplačevalci, koristi od njih pa ima zgolj peščica. In če že moramo financirati politično elito, se lahko z očmi plačnika upravičeno vprašamo: komu sploh služi politika? Partizanom ali domobrancem? Zakaj moramo plačevati tudi tiste poslance in stranke, ki jim na volitvah nismo dali svojega glasu? Zakaj moramo financirati njihove odločitve in ukrepe, od katerih nimamo nobene koristi? Zakaj moramo na primer finančno podpirati premierja Janeza Janšo, ki si denar raje kot pri slovenskih bankah sposoja v Republiki srbski? Zakaj je na naši plačilni listi tudi predsednik DZ Zoran Stevanović, ki se v parlamentu druži z osebo, vpeto v vojne zločine, in ki ga je sodišče obsodilo zaradi groženj? Ali pa Žana Mahniča, ki se ne zna obnašati? Zakaj moramo zagotavljati plačo tudi ministru Jerneju Vrtovcu, če pa še vedno stojimo v kolonah? Zakaj, in to povsem resno, moramo pokrivati stroške poslanca Borisa Mijića, ki je delavcem dolžan 40.000 evrov? Zakaj?! Kot pravilno ugotavlja tudi poslanka Janševe stranke, javni denar namreč zahteva odgovornost do javnosti.
Ampak mi ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Zato ne bi bilo slabo, če bi 11. oktobra, ko se bomo na posvetovalnih referendumih izrekali o obveznem RTV-prispevku, socialni pomoči in volilni pravici tujcev, državljane vprašali tudi, ali se strinjajo s tem, da se plače ministrov, poslancev in ostalih političnih funkcionarjev financirajo z davkoplačevalskim denarjem. No, lahko smo pri predlogu referendumskega vprašanja tudi manj populistični in bolj solidarni, kar bi verjetno prestalo tudi presojo na ustavnem sodišču. Zato je volivce morda primerneje vprašati, ali so za to, da se politična elita po novem financira samo še s pomočjo prostovoljnih dohodninskih donacij, kar sicer za medije in nevladne organizacije ob morebitni ukinitvi javnih razpisov predlagajo modreci iz Nove Slovenije. V tem primeru bi lahko delež donacij z enega odstotka brez težav dvignili tudi na tri odstotke dohodnine. In roka.
Ste za?
