Proslave in spremljajoči diskurzi ob dnevu reformacije se – tako kot pri nas pač vse – delijo. Levi znajo poudariti Trubarjevo protikatoliško in protestniško noto, desni se oprijemajo jezikovnih in s tem po njihovo že narodnostnih zaslug reformatorja. Eni in drugi radi ponavljajo "stati inu obstati". To je postala splošna slovenska krilatica, se pravi "fraza, vznesena stalna besedna zveza s splošno znano vsebino simboličnega, metaforičnega ali aforizemskega značaja". Za Janeza Janšo in SDS simbolizira narodno vztrajnost skozi zgodovinske preizkušnje, še bolj pa politično nepopustljivost, za antijanšiste pa protestniško neomajnost in upor proti oblastniški samovolji. Trubarjeva raba v predgovoru h Katekizmu odpira prostor za vsakovrstne investicije: gre za vero, ki daje človeku moč, da kljubuje stiskam, preizkušnjam, preprekam.
Letošnja državna proslava ob dnevu reformacije bo jutri, v petek, v Gledališču Park v Murski Soboti. Naslov proslave je Pomen (tiskane) besede, posvečena bo "slovenskemu jeziku, knjigi in dediščini Primoža Trubarja", slavnostna govornica bo ministrica za kulturo dr. Ignacija Fridl Jarc. Piše, da bodo nastopili tudi dijaki Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer. Ko je Večer pred dobrim mesecem v isti dvorani podelil 30. večernico, nagrado za najboljše literarno delo za otroke ali mladino, Ireni Androjna za knjigo Jona na križišču svetov, so prav tako nastopili dijaki ljutomerske gimnazije, ki nosi ime jezikoslovca, slavista, narodnega buditelja. No, samo dijakinje so bile, in bile so odlične. Na pamet in s pametjo in občutkom so interpretirale odlomke iz vseh dosedanjih z večernico nagrajenih del. Pomeni, da so jih najprej dobro razumele, da so razumele sporočilo besedila, ki je zahtevalo več kot minuto pozornosti. Pomeni, najverjetneje, da so v življenju že prebrale nekaj knjig.
Pomeni, da so počele to, česar njihovi vrstniki več ne počnejo. Saj je že nerodno ponavljati, ampak rezultati mednarodne raziskave Pisa 2025 kažejo nadaljevanje neugodnih trendov v dosežkih slovenskih 15-letnikov. Že doslej podpovprečna bralna pismenost se je še dodatno znižala. Odkar mladi – in stari – več ne berejo knjig, temveč buljijo v zaslone, se je uveljavila floskula, da ne berejo manj, temveč samo drugače. No, očitno jim takšno branje ne pomaga razumeti prebranega. Za to je treba brati daljša in bolj kompleksna besedila, se pravi besedila, kot so v knjigah.
Saj je že nerodno ponavljati, a če ne bo nihče bral knjig v slovenščini, ne bo več slovenskega knjižnega jezika oziroma ne bo ljudi, ki bi ga razumeli. (In ista argumentacija velja za javno radiotelevizijo. Če otrokom že ne berejo, naj vsaj risanke gledajo v sijajni slovenski sinhronizaciji.) In kaj bo potem z narodno vztrajnostjo? Če ne bo nihče bral knjig, ne bo niti protestov proti tistim, ki hočejo ljudi in njihove pravice zreducirati na nacionalno vprašanje. Ker bo vsem vseeno za vse. Res bi potrebovali, levi in desni, novega Trubarja, nekoga ali nekaj, kar bi knjige spet naredilo zanimive, vredne. Vsaj o tem bi se lahko zedinili. Potem pa spet kreganje, kdo je kriv in kako to premagati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
