Denis Bende Živčec
Romana, vaša mravljica bi rada postala huda. Res se trudi, ampak jo imamo še vedno radi. Kaj pa vi? Ste bili v življenju kdaj zares hudi ali ste vedno tista nasmejana, prijazna Romana, ki jo poznamo z odrov?
"Seveda sem tudi huda! (smeh) Tudi jaz imam slabe dneve, kdaj mi kaj ni prav in znam odločno povedati, kaj si mislim. Mislim pa, da je v življenju zelo pomembno, da jeze ne hranimo v sebi, ampak jo znamo predelati, odpustiti in iti naprej. Naša Mravljica je zelo simpatična. Tudi ona spozna, da si zares 'hud' takrat, ko si prijazen, pogumen, ko pomagaš drugim in se znaš opravičiti."
Petnajstega novembra v mariborski Narodni dom prihajate s predstavo Kako je Mravljica postala Huda. Naslov daje slutiti, da se vračamo nekam k začetkom. Sklepate ustvarjalni krog? Prav nič mi ni všeč vaš namig, da bo to morda vaša zadnja predstava. Saj ni, kajne?
"Moja zgodba o Hudi mravljici se je začela leta 1989, ko sem jo posnela za svojo prvo kaseto za otroke – za Kristijana, najinega prvorojenca, in vse njegove prijateljčke v vrtcu. Takrat si niti predstavljati nisem mogla, da bo pesem živela toliko desetletij in da bo nekoč iz nje nastal še muzikal. Še posebej pa ne, da bo zgodbo in scenarij zanj napisal prav Kristijan. Nastal je čudovit muzikal za vso družino. Zgodba je obogatena z glasbo in plesom, ustvarjalna ekipa je naravnost čudovita in na odru res uživamo. Veliko nastopamo po Sloveniji, čakajo nas še Mežica, Žalec in številni drugi kraji. Posebej se veselimo gostovanja v Narodnem domu Maribor. V vsakem kraju k sodelovanju povabimo tudi mlade plesalce iz lokalnega okolja. V Mariboru bodo z nami plesalci plesne šole VIBE.
Ali sklepam ustvarjalni krog? Morda se res lepo zaokrožuje. Za mano je 37 let ustvarjanja za otroke, več kot 200 posnetih pesmi, številni albumi in glasbeno-gledališki projekti. Z leti se spreminjajo tudi želje in energija, ki jo zahteva tako velika produkcija. Ta muzikal je zame izjemno dragocen in morda res zadnji tako velik projekt. Ampak glasba bo vedno del mene. Verjetno bo tudi na smrtni postelji ob meni Zajček Zlatko. (smeh)"
Ustvarjalno srce ostaja radovedno
Slutim, da vam diši kakšna nova pustolovščina. Del vašega ustvarjanja so tudi šansoni. Kam še vleče vaše ustvarjalno srce?
"Moje ustvarjalno srce je še vedno radovedno. Nikoli nisem bila 'samo' pevka pesmi za otroke, čeprav me ljudje večinoma poznajo po tem. Posnela sem tudi tri plošče šansonov. Obožujem, ko lahko skozi pesem pripovedujem zgodbo in se dotaknem drugačnih tem kot pri glasbi za otroke. S šansoni sem imela več zelo lepih koncertov z odličnimi glasbeniki. Ampak po koroni zanje žal nisem več dobila povabil. Zdaj si želim predvsem veliko druženj z Mravljico in tega, da bi razveselili čim več otrok in staršev."
Vaše pesmi že desetletja spremljajo slovenske otroke. Danes na vaše predstave prihajajo mamice in očetje, ki so vas poslušali, ko so bili še sami majhni. Se ob tem počutite ponosno ali tudi vas kdaj nekoliko zbode misel, kako hitro mineva čas?
"To je eden najlepših občutkov, ki mi jih prinaša moje delo. Ko pridejo na predstavo starši in mi povedo, da so ob mojih pesmih odraščali, zdaj pa jih pojejo še njihovi otroci, se me to res dotakne. Seveda se ob tem zavem tudi, kako hitro mineva čas. Ampak v tem je nekaj lepega. Glasba lahko poveže različne generacije. Če sem s svojimi pesmimi komu polepšala otroštvo in če jih danes z veseljem prepevajo še naslednje generacije, je to zame res velika nagrada."
V predstavi so se združili tudi vaši družinski ustvarjalni talenti: Lojze, Kristijan in Žigan. Kako je videti družinsko ustvarjanje pri Krajnčanovih? Se kdaj sprete zaradi umetniških zamisli in kdo ima v tako ustvarjalni družini sploh zadnjo besedo?
"Pri nas sta glasba in ljubezen do umetnosti način življenja. Lojze je skladatelj, aranžer in dirigent, oba sinova pa sta si ustvarila vsak svojo umetniško pot. Zelo sem ponosna na oba, ker sta srčna, iskrena in predana umetnosti. Nadvse sem srečna, da so mi vsi trije pomagali pri tem muzikalu, ki je zato še boljši in polnejši. Vsak je vanj prinesel svoje znanje in prav čuti se, da tudi veliko ljubezni. Na neki način si tudi tako povemo, da se imamo radi. Kristijan je napisal zgodbo in scenarij, Žigan je vanj prinesel svojo ustvarjalno energijo, ples, koreografijo in lik Čaroblika. Lojze je poskrbel za glasbene priredbe. Sama sem glavna protagonistka in producentka predstave, zato sem vključena v vse vidike njenega nastajanja. Seveda imamo vsak svoje zamisli in poglede. Ustvarjalni ljudje imamo radi svoje ideje! (smeh) Prav v tem pa je bogastvo sodelovanja."
Otroci so iskreni in znajo živeti v trenutku
Otroci so verjetno najbolj iskreno, a tudi najbolj neusmiljeno občinstvo. Se spomnite kakšnega otroka, ki vam je med nastopom povedal kaj tako neposrednega, da ste ostali brez besed ali planili v smeh?
"Otroci so čudoviti, prvinski, neposredni, sproščeni in znajo živeti v trenutku. Ko gledam, kako polna dvorana otrok sodeluje, poje in se smeji, si želim samo to, da jim tega veselja do življenja odrasli nikoli ne bi vzeli. Z otroki je lepo biti iskren, ker to začutijo in vračajo. Znajo pokazati ljubezen, navdušenje in zaupanje. Od otrok se lahko vedno učimo. Če bi oni vodili svet, verjamem, da ne bi bilo vojn. Tudi če bi se skregali, bi se čez pet minut že skupaj igrali. Velikokrat me gane, ko me po nastopu objamejo in mi zaupajo kakšno svojo skrivnost."
Obstaja kakšna vaša pesem, ki ste jo zapeli že tolikokrat, da ste si kdaj potihem zaželeli, da bi jo otroci vsaj za eno sezono pozabili? Ali vam prav vse še vedno prinašajo enako veselje?
"Ko pojem otrokom, se vedno predam trenutku in njihovi energiji. Nikoli ne razmišljam o tem, kolikokrat sem kakšno pesem že zapela ali kolikokrat jo še bom. Zdi se mi celo, da zdaj, ko sem v zrelih letih, še bolj cenim vsako srečanje z otroki in glasbo, ki sem jo ustvarila zanje."
Slovenski otroci so se v zadnjih desetletjih najbrž precej spremenili, tako kot se je spremenil svet. So danes bolj zahtevni, bolj razigrani, manj potrpežljivi? In ali se je spremenilo tudi to, kaj jih zares nasmeji in gane?
"Svet se je res zelo spremenil. Otroci odraščajo ob zaslonih, v poplavi informacij in različnih dražljajev. Včasih se zdi, da moramo njihovo pozornost pridobiti hitreje kot nekoč. Toda ko stopim na oder in se z njimi zares povežem, vidim, da so temeljne stvari še vedno enake. Otroci se želijo veseliti, prepevati, plesati, se igrati, biti sprejeti, doživeti nekaj lepega in začutiti, da jih imamo radi ter da jih odrasli jemljemo resno. Zelo pomembno se mi zdi, da otrok ne podcenjujemo in da jim ponudimo najboljše vsebine. Opažam pa, da so se odrasli spremenili še bolj. Preveč smo vpeti v delo in preživetje. Želim si, da bi imeli več časa za naravo, pogovor, knjige, petje in skupna doživetja z otroki. Priznam, da me skrbi prihodnost otrok. Svetovni mir se zdi preveč krhek."
Že vse življenje ste obdani z otroškim smehom, igrivostjo in domišljijo. Je to tudi vaš recept za mladostnost? Ali pa je včasih prav prijetno biti povsem resna odrasla ženska, ki ima dovolj vseh mravljic, žabic in otroških vragolij?
"Mislim, da me igrivost, majhna veselja in druženje z mladimi res ohranjajo mladostno. Naučila sem se tudi umakniti v naravo, kjer si napolnim baterije. Za zdaj imam svojo življenjsko energijo še kar pod nadzorom."
Za odrskimi nasmehi so tudi dvomi in negotovost
Vsaka življenjska pot ima tudi manj bleščeča poglavja. Je bilo kdaj obdobje, ko ste izgubili ustvarjalni zagon ali celo pomislili, da bi z glasbo povsem prenehali? Kaj vam je pomagalo skozi takšne trenutke?
"Seveda so za odrskimi nasmehi tudi redne vaje, odgovornost, organizacija, negotovost in trenutki, ko se vprašaš, ali ima vse skupaj še smisel. Ampak ustvarjalnost v meni me vedno znova žene naprej. Veliko mi pomeni družina – Lojzetova podpora, sinova, prijatelji in ljudje, s katerimi ustvarjam. Ko vidim otroke, ki pojejo moje pesmi, in starše, ki si vzamejo čas za skupen obisk predstave, dobim novo upanje in veselje za naprej."
S skladateljem in dirigentom Lojzetom Krajnčanom sta skupaj že približno štiri desetletja, povezuje pa vaju tudi ustvarjanje. Kakšna je skrivnost tako dolgega zakona? Je glasba vajino največje ljubezensko lepilo ali se včasih doma dogovorita, da o notah, koncertih in aranžmajih ne bosta spregovorila niti besede?
"Če bi poznala recept za dolg in srečen zakon, bi ga lahko prodajala! (smeh) Mislim, da je pomembno, da sva se poročila iz ljubezni, da se spoštujeva, si znava prisluhniti in drug drugemu pustiva dovolj prostora. Glasba naju povezuje že od začetka. Skupaj sva ustvarila ogromno pesmi in projektov, glasba je del najinega vsakdana in tudi najine zgodbe. Seveda se doma pogovarjava tudi o čem drugem kot o glasbi. Super je, da imava skupne interese. Rada kolesariva, hodiva, obiskujeva koncerte in predstave ter neizmerno uživava z vnukinjami, ki so nama obema prinesle ogromno veselja."
Momi – najlepša beseda na svetu
Vzgojili ste dva izjemno ustvarjalna sinova, danes pa ste tudi babica treh vnukinj, ki vas kličejo Momi. Ste kot babica bolj popustljivi, kot ste bili kot mama? In ali vnukinje vedo, da imajo pravzaprav doma eno najbolj znanih slovenskih pevk za otroke, ali ste zanje predvsem babica, ki jo lahko brez slabe vesti vrtijo okoli prsta?
"Biti babica je nekaj čisto posebnega. Z Lojzetom imava tri vnukinje: Eloro, ki je stara osem let, sedemletno Roso in dveletno Liano, ki jo kličemo Joli. Zelo se imamo rade. Z veseljem si vzamem čas zanje. Pridejo na počitnice, veliko smo v naravi, plešemo, pojemo in imamo gledališki abonma. Vse tri so moje velike oboževalke. Muzikal Kako je Mravljica postala Huda so gledale že petkrat. In Momi? To je najlepša beseda na svetu!"
Kako se razumete z leti? Se vam zdi, da ljudje z zorenjem postajamo svobodnejši, pogumnejši in bolj samozavestni? Je kaj takega, kar si danes upate, pred dvajsetimi leti pa si ne bi niti v sanjah?
"Danes sem veliko bolj mirna glede tega, kaj si drugi mislijo o meni. Lažje začutim, kaj je zame res pomembno in česa si ne želim več."
Če bo to res vaša zadnja velika otroška predstava, se bo morda odprlo več časa samo za Romano. Kaj vse še čaka na vašem seznamu želja? Obstaja kakšna nora zamisel, potovanje, ustvarjalna pustolovščina ali celo majhna pregreha, za katero doslej preprosto ni bilo časa?
"Hvaležna sem, da delam, kar imam rada. In rada delam to, kar delam. Srečna sem med otroki in srečna z družino. Trenutno me niti ne vleče na daljna potovanja. Slovenija je tako lepa, da jo vedno znova rada raziskujem. Navdušujejo me tudi naša kulinarika in prijazni ljudje. Mislim, da ni treba bežati v eksotične kraje. Najpomembneje je, da zadovoljstvo nosiš v sebi, kamor koli greš. Želim si samo, da bi še dolgo lahko bila med ljudmi, ki jih imam rada."
"Vse, kar delaš, delaj s srcem"
In za konec nekoliko pravljično vprašanje. Če bi vam danes na ramo sedla tista vaša huda mravljica in vam ponudila, da lahko še enkrat doživite en sam dan iz svojega življenja, kateri dan bi izbrali? In kaj bi rekli deklici Romani, ki si še ni predstavljala, koliko otroških nasmehov bo nekoč pričarala?
"Težko bi izbrala samo en dan. Najraje bi podoživela vse naše družinske smučarske počitnice in družinska srečanja, ki se jih nikoli ne morem dovolj naužiti. Deklici Romani pa bi rekla: 'Pojdi tja, kamor te vodi srce. Ne boj se. Ostani radovedna, ustvarjalna, prijazna in sočutna. Vse, kar delaš, delaj s srcem.' Če bi mi takrat kdo povedal, da bom nekoč ustvarila več kot 250 pesmi, izdala toliko albumov in pripravila toliko predstav ter da bodo moje pesmi prepevali tudi otroci mojih prvih poslušalcev, mu verjetno ne bi verjela. Danes pa sem za vse to iskreno hvaležna."
Povabite nas za piko na i še malce v Narodni dom. Kaj nas čaka tam?
"Čaka vas čarobna glasbena pustolovščina za vso družino! Skupaj z Mravljico, ki bi rada bila huda, čarozvočnim Čaroblikom in njegovo Senco ter plesno šolo VIBE bomo razvozlavali zavozlane pesmice, peli, plesali in se zabavali. Čaka vas veliko dobre glasbe, smeha in presenečenj, pa tudi lepa zgodba o prijateljstvu, drugačnosti, pogumu in moči srca. Se vidimo!"
