"Je v Sloveniji še vedno več cerkva ali pa je morda že več velikih centrov za fitnes v predmestjih in fitnesov po kleteh manjših krajev – tega ne vem. A še pred dvajsetimi leti je bilo zahajanje v fitnes relativno nišni hobi, danes pa komaj še kje najdemo koga, ki tja ne bi zašel vsaj občasno. Vse več si jih improvizirani ali čisto pravi fitnes zgradi kar doma, k čemur svoj mošnjiček pristavljajo športne franšize, ki svoje poslovne modele gradijo prav v kontekstu širšega kulturnega obrata k telesu kot projektu. V slovenskem kontekstu je pomenljivo vsaj še to, da imamo od letos na enem najvišjih političnih položajev v državi čisto pravega fitnes entuziasta, ki rad pokaže svoje trdo prigarano mišičevje in se pohvali s 85 sklecami v minuti. /.../
Ko so se individualne in družbene imaginacije polastila družbena omrežja in njihovi algoritmi, so optimizirana telesa čisto počasi postala del vsakdana, tiho družbeno pričakovanje od vsakega od nas. Danes se tako od moških kot od žensk pričakuje izklesano telo z nizkim deležem maščobe in izrazitimi mišicami, od žensk pa še vitkost, mladostnost in poudarjene obline. Pojav asketskega telesa v družbi morda ni povsem naključen in postavlja se vprašanje, ali telo, ki v telovadnici izbira samokontrolo in se poti v imenu moči in avtoritete nad samim sabo, tako ne ravna tudi na volišču. Medtem ko sodobna kultura telesa teži k samooptimizaciji, lahko tudi v širši družbi opazujemo težnjo k redu, disciplini in hierarhiji, ki jo uteleša politični obrat na desno v zahodnem svetu. Da gre za več kot kulturni pojav, da gre za politični pojav, nakazuje zgodovinski kontekst. Obsesija z zdravjem in videzom telesa je bila v 20. stoletju pomembno prisotna v vseh treh historičnih fašizmih."
