"Vse poti vodijo v Peking tudi od drugod. Sploh v letošnjem in lanskem letu je nastal opazen premik, ko Xi Jinping, če govorimo o osebni diplomaciji, potuje manj, medtem ko je v tem nemirnem času na desetine najpomembnejših svetovnih voditeljev pripotovalo k njemu, s čimer si Peking utrjuje podobo dvora, kamor se o najpomembnejših globalnih dilemah prihajajo pogovarjat najmočnejši državniki.
Podoba stabilnega centra in pozitivnega zgleda vleče, neposredni komunikacijski kanal s Pekingom pa je celo za države, ki so pokleknile pred vladarji v Washingtonu in na Wall Streetu, vse pomembnejši v okoliščinah trgovinskih vojn ter nestabilnih dobavnih in energetskih verig. Hkrati s tem so obiski kitajskih državnih delegacij po svetu sistematični, s časom gradijo na kontinuiteti ter so bolj enakomerno globalno distribuirani čez štiri celine.
Brez posebnega napora tekmujejo z močno personalizirano in transakcijsko diplomacijo čezoceanskih klicev in polnočnih 'čivkov', ki v trenutku izničijo stoletja diplomacije, ki že v osnovi potrebuje več vzdrževanja, ker so bili njeni temelji postavljeni na krivicah kolonialnega reda, nadstavba pa zgrajena v stoletju združenodržavnega imperializma. /.../
Zgodovina ta čas ne obrača le novega lista ali novega poglavja, s police jemlje povsem novo trdo vezano zbirko. Ko gledamo, kako se je težišče sveta dokončno prevesilo na vzhodno, azijsko stran neba, smo priče svetovnemu prelomu, primerljivemu Kolumbovi zaverovanosti v to, da je mimo Japonske in Kitajske priplul v Indijo."
