"Sušo s posledicami običajno obravnavamo kot ekološki in gospodarski problem. A spreminja tudi arhitekturo vsakdanjega življenja, načine, kako uporabljamo prostor. Dreves, ki so nekoč dajala senco, je manj in manjša so. Obseg njihovih krošenj se je skrčil, listje se je razredčilo, odpade že poleti namesto jeseni. Trgi in pločniki postanejo bolj izpostavljeni in še bolj vroči. Življenje se seli na vrtove, kjer trato in rastlinje namakajo. Ko je vode manj, jo začnejo reprezentirati majhni, umetno vzdrževani otoki obilja. Trate, pasovi zelenja, fontane, bazeni, ribniki in druge vodne površine postajajo luksuz. Spreminja se vizualna semantika vode, ki je ni več mogoče vključevati v okolje, ne da bi predstavljala moralno ali kar davkoplačevalsko zadrego. Domače okrasno rastlinje nadomeščajo odpornejše tujerodne vrste, ki izpodrivajo domorodne rastline in spreminjajo lokalne ekosisteme. Namnožijo se tende, senčila, senčniki, pergole, umetna trava, sistemi namakanja, rezervoarji za vodo in klimatske naprave. Podnebna sprememba začne proizvajati novo estetiko. Zelena barva ostaja, a vse pogosteje je 'umetna': plastične lončnice, trava iz sintetičnih polimerov, rastlinje, izbrano po kriteriju odpornosti proti vročini. Zeleno je vse manj sinonim za živo, bujno naravo. /.../
Vsaka medijska objava, ki se ukvarja z namakanjem, subvencijami kmetom, dobavo klimatskih naprav, kakovostjo senčil, iskanjem kratkoročnih rešitev, kaže, da smo se pripravljeni navaditi na življenje v svetu, ki se čisto počasi spreminja v polpuščavo. Mogoče se vse bolj sušen svet ne tiče le narave, morda je metafora za opuščavljenje naših življenj, človeške družbe na splošno. Ni še zgodba o zlomu, o katastrofi, o kataklizmi."
