"EU ima dolgo zgodovino konsistentnega izkoriščanja kriz za poglabljanje integracije. Dolžniška kriza je prinesla mehanizme, kot sta evropski stabilnostni mehanizem in fiskalni pakt, ki so Bruslju dali pomembne vzvode nad nacionalnimi proračuni. Migracijska kriza je okrepila Frontex in centralizirala nadzor nad mejami. Pandemija je odprla vrata skupnemu zadolževanju in posegom EU v nacionalne zdravstvene politike. Invazija Rusije na Ukrajino je prinesla skupne obrambne projekte, sledeča energetska kriza pa bolj usklajeno energetsko in industrijsko politiko, s poudarkom na centralizirani zeleni tranziciji.
Vsaka nova kriza razkrije omejitve dosedanjega modela sodelovanja, odgovor pa je vedno isti: prenos novih pristojnosti na Bruselj. V na videz 'mirnem' letu 2025 si je unija prav po tiho skupaj izposodila 90 milijard evrov za pomoč Ukrajini. Ustvarjanje skupnega dolga je bil eden najpomembnejših ukrepov, ki so ZDA ob koncu 18. stoletja omogočili prehod iz ohlapne konfederacije v federacijo. Danes živimo v dobi večplastnih, prepletajočih se polikriz. Geopolitične, varnostne, okoljske, energetske, gospodarske, migracijske, demografske, institucionalne krize in kriza kapitalizma se medsebojno krepijo ter ustvarjajo občutek trajne nestabilnosti in izrednega stanja. Kriza je s stališča bruseljskih elit nedvomno perfektna: po eni strani je postala zatečeno, nespremenljivo dejstvo, po drugi je število njenih front vse bolj nepregledno.
Razprava o alternativah je v takem okviru seveda sumljiva, nasprotovanje federalizaciji pa se zavrača kot varnostno tveganje. Javni in tihi federalizem oba igrata na čustvo strahu. Pradavni trop 'Rusi prihajajo' tržijo v paketu s tropom 'Kitajci prihajajo', ta pa je bil pred nedavnim dopolnjen s tropom 'Američani prihajajo', četudi bi bilo točneje reči, da so zadnji že dolgo tu."
