(LENTARIJA) Lent 1, dež 0: Mi2, Katalena, Repetitor in trmasto občinstvo

Mila.

O, Mila! Še Mila ga je nagajbala. Pa Mila še nima niti dve leti. Pa je povedala dežju, kake šanse ma. Nima jih. Lent 1, dež 0. Mila je imela gor na glavi za vsak slučaj slušalke, da bodo uhe še delale in delale za še vse festivale, ki pridejo. Boljše imeti spucane uhe kot suhe lase. In to ob, kaj, koliko je bila ura, desetih zvečer? Na Glavnem odru. S štajerskega neba je nekaj še šlatasto praskalo, z Drave gor sicer bolj močno pihalo. "Te pa dajmo še eno, nimamo je na setlisti, če pa je tako lepe vreme, dajmo še naš čisto prvi komad!" je nostalgija zgrabila še nostalgični band Mi2. Če dodaš še brutalno betonski Repetitor na Jurčkovem - Večerovem odru in zacoprano Kataleno ter Ano Desetnico s Čarodejsko komedijo in Folkartom na Glavnem trgu? Je jasno. Lent 1, dež 0.

Ko še dež "scat pelješ"

To? Dež na Festivalu Lent? Ja, ja, včasih je z Lentom prišel dež, leta 1996 je od 17 dni scalo kar 12 dni, pet dni gostinci niti štantov niso odprli. Ampak zdaj? Leta 2021? Niti kaplje. Leto 2022? Nič. In zadnja tri leta? Da bi lilo cel popoldan in večer? Ne, kvečjemu kak dež(ek), nikdar pa tako, da bi nas opralo. Zato se zdi, da ste prišli že s firbca pogledat, kako je, ko se spravlja k nevihti, ki potem itak pobegne.

Prvi pa je na promenadi stal - Gogo. Nikjer, skoraj nikjer nobenega. No, doli na Lentu. Ker zgoraj, višje? Otroški Lent s Čudežnim ključem? Saj pa niso otroci s cukra, o, ne. Pa Folkart, ko so se vrteli Bolivijci, Uzbeki in Kopaonik na Glavnem trgu? Ste bili, ste, ste. Ampak tam nekje ob pol osmih je bil edini malo večji dežek-mežek, za kakih četrt ure. Zato je promenada samevala. Le Gogo, pelerina in šilt kapa. Počasi ste kapljali, ampak ko je na Oder OTP banke stopila Katalena, je bilo jasno. Največji lentovci peljejo še dež scat.

Pazi, cesta! Pazi, Katalena!

"Baje je bil nek vročinski val, kaj veste, kaj o tem? Baje je trajal in trajal, odločil pa se je, da se bo končal danes ob sedmih; uro, preden gremo mi na oder. Zato smo imeli malo kaotično situacijo. Zelo pa smo veseli, da smo tukaj. Mi smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo slovensko ljudsko muziko. Pred natanko 25 leti, 1. julija, smo se prvič zbrali …" je imel kar dolg in primeren nagovor Boštjan Narat. In potem se, ko je še kapljalo, zgodi nekaj, kar se samo v našem mestu in na našem festivalu. Mimo, pazite, pridrvi kolesar, še vedno je malo praskalo z neba, on pa tam, kjer je hufernl od kablov, ravno tam, kjer se res lahko zložiš, ker je taka mini skakalnica, dvigne roko in se zadere: "Gremo Maribooooor!" Za las. "Na cesto glej!!! Mater je bilo, blizu, ampak, skratka, ja, šampiooon! Ampak evo, pred 25 leti smo se nabrali na kupu do ure natančno na prvih vajah. Lepo, da ste tukaj ne glede na vreme. Prvemu komadu se reče: Noč čarovnic." 

Če bi etno glasba imela rock zvezde, potem so to Katalena. O, ja. Devetič pri nas. Ni čudno, da je šel prvi akord skozi in je že praktično nehalo. Dež? Kaki dež? Ste kapljali bolj vi kot z neba. Katalena je še vedno v tako prekleto koristni formi. Narat desno s svojo lidersko kitaro, vokalno nedosegljiva Vesna Zornik na vokalu, potem je tu jasno Boštjan Gombač, ki v treh komadih zamenja sedemnajst inštrumentov, pa Jelena Ždrale na pretkani violini/violi ter Polona Janežič na viskozno podloženih klaviaturah, v drugi vrsti pa lubadarja Tibor Mihelič Syed na basu in Robert Rebolj na bobnih. In, ja, Gombač je med (Rad imel bi) Jabuko pokazal jabolko. Sorta? Zlati delišes. Staaaara fora, ki jo imata Gombi in Gogo. Tako pa je, če te pošljejo iskat jabolko v mestni park v Mariboru, kjer jablan seveda ni. In je pač en paglavec ostal brez jabolke, haha. An, ban, pet podgan ima vedno rešitev, ko pride Katalena!

Mojster Sepe, mojster Črnčec

Ime Mojmir Sepe pač pali. Še vedno, če ne kar vedno bolj. Tudi tako, da mojstra Sepeta jazzovsko prerešetaš, premelješ in na glavo obrneš v Sodnem stolpu, kar na tak način v naših krajih lahko zakrivi itak le Marko Črnčec. In to za dve uri. Ker tole? Za uvod Uspavanka za mrtve vagabunde. Če ste prišli na Popevko? OooOOOoo. Če je John Ginsburg na kontrabasu deloval kot skoraj mediator, je Kristijan Krajnčan zmaličil takšen bobnarski solo že v prvem (!) komadu, da je aplavz šel okrog namesto ventilatorja, četudi je ta v ozadju brundal na večer, ko si se šel - kot Peter Pogorevc - malo pogret v Sodni stolp.

Črnčec je dodajal tudi moderne doze in nekaj improlige in nesepetovskega štofa, samo če si tako obdelal Poletno noč, Brez besed, Pridi dala ti bom cvet, potem ti je dovoljeno vse in še več. Dve uri, taki dve uri, da se je spraševal, če so ljudje - ti so skoraj do konca popolnili vse rex zice - še z njimi, ker eni pejsaži in instrumentali so bili res z zaletom. Mhm, za taki špil rabiš kondicijo. Če je nimaš, je to ultimativni jazzovski muskelfiber v majhnih dozicah. Za večje? So tu Minoriti, ki so včeraj raje noter v Lutkovnem gledališču gostili Adama Bena Ezro in Michaela Olivero. 

Repetitor? Ajdeeee, daj pojačaj malo

Ajdeeeeeee! Ne, ne, ne. To? Da bi folk že med avizom, našim, lentovskim napovednikom, začel kričat? Ajdeeeee! Tako je, ko pride Repetitor, beograjska garaža, ki te posrka v betonsko džunglo. Ajdeeee! Boris Vlastelica je imel majico, za katero pač moraš biti … On. Kaj mu je pisalo na majici, sprašujete? Prototip. Mhm. Prototip je on, prototip je Repetitor. Še med avizom se je skakljaje režal z basistko Ana-Marijo Cup, ki je bila tako izstopajoče rdeče odeta, da bi še Steven Spielberg bil ponosen. Priletela je prva Ekspedicija, odletelo je upanje. "Hvala, Maribor, ajde, polako polako, vidim neka poznata lica, a? Hvala, da ste došli po ovom vremenu!" se je zahvalil našpičeni Vlastelica. Šele tretjič so na Lent (2010 Mladinin oder, 2013 Večerov oder) prišli Repetitor, regijski focn, ki skozi post-rock in rock’n’roll zganja tisti najbolj kreativen bes, po katerem še v dežju švicaš, ko v ozadju prelestna Milena Milotunović mlati po bobnih.

"Ovaj grad nije dovoljno velik ni za jednog od nas!" je bilo sporočilo, ki že z naslovom Djevojke idu u minhen pove itak vse. Ni dovolj veliko: ali ti ali jaz. Borba. Ko je nekdo na Jurčkov - Večerovem odru upal reči, kjer je bil asfalt ravno dovolj moker, ne pa dovolj, na tak večer lahko cepneš samo v življenju, ne zdrsne ti na vodi, no, ko je nekdo upal reči "Ajde, daj, povej vic!" je priletelo kar iz publike. "Majstor, daj raje pojačaj malo, špilaaaaj!" In so. "Uro pa četrt, po moje, boš videl," mi je napovedal Luka Kreže na začetku špila. Prišel je nato na Glavni oder čez uro in četrt. "Kaj sn ti reko. Več ne moreš, ker te povozi, tako dobro povozi!"

"Lent je zdaj na moji strani"

Mi2 še nikdar niso bili pri nas - na Glavnem odru. Nak, nikoli. Zato pa so prišli gor tako na veliko, glomazno, šampionsko. Ko priletiš filmsko s tako klasiko od uvoda in začneš s Štajersko nebo ter prirediš verze v "za sabo puščam črno noč/a Lent je zdaj na moji strani", potem prideš kot triumfator.

"Naši prleški prijatli so rekli, da ne bo deža!" sta si, če smo prav ujeli, že takoj podajala štose Tone Kregar - Tonč in Jernej Dirnbek - Dimek. "Samo kurc je Prlekom kaj verjet!" Potem je prišla Ejsidi Brigita, ko bi še AC/DC lahko samo sanjali tako punco iz Ulice maršala Tita. Mi2 so se v takem prepišnem večeru, ko je poletje tudi pelerina, odločili za nesramno žleht material. Taki, trdi. Ni bilo za, no, pusije. Po kritično ostri Dobrodošli na dvor je priletelo z odra: "Tak’, zdaj smo spustili demone iz sebe. Ampak zdaj pridejo šele najbolj žlehtno zafukane!" Ja, tako je, ko pride Hči vaškega učitelja s pojasnilom: "Ta je bila čista fikcija. Ni pa fikcija, da je bilo 1. maja lepše vreme kot danes. Dajmo!" Po Zbudi me za 1. maj je Tonč "pomolil" k Sveti Margareti. In molitev? Uslišana. Ves čas je malo prskalo z neba, bolj dežek kot dež, ampak dovolj, da so tisti, ki so bili na Trgu Leona Štuklja, vztrajali in vztrajali. Od koncerta do čage.

Posvetilo vseh posvetil za Pigaca

Smo pa po maratonski verziji Najrajši sn pa s teboj pil (Dimek: "Tonč bo z mano nazdravo po službeni dolžnosti, ker je taki komad!") slišali tudi edinstveno izjavo: "Eno komercialno opozorilo organizatorja: če ste slučajno prinesli noter dežnik, ne odpirat, da ne bo kiri kerega v oko štokno. Če ste do zaj zdržali, bote pa še malo. Ker če ne … Bo kaj? Bo … Čista jeba!" Čista jeba, po kateri je sledilo še posvetilo vseh posvetil. "Ki je zaj prvi objektiv Maribora, ko ma že malo sive lase, haha? Marko Pigac, ki si, ta je za tebe in vse male pizdune. A glej, tu si, vse najboljše, si mel rojstni dan, ne?" Spodobilo se je, da so po Malem pizdunu šli čudoviti moški dol z odra.

Dimek je nato na oder prijahal sam z najmlajšim članom Juretom Golobičem, ki precizno piči vse, kar je leta in leta neprekosljivi Egon Herman - Srajca. "Sem pripelal mladega kolega!" je Dimek skoraj krstil Golobiča za komad vseh komadov. Tega? Ne, tega pa res ne igrajo pogosto: Oda gudeki. Oda vseh od. O furežu. Ko se komad ustavi s Knockin’ on Heavens Door in tisto življenjsko mislijo: "Malo otožnosti v takih trenutkih/zmerom se najde v naših občutkih/pomisliš, kak hitro življeje beži/še fčeraj si krulo, dnes te več ni!" Trg je tudi malo štihno in pičo, delal klobase in polnil krvavice. In ker je bil tak večer, krepko po enajsti, je prišlo še presenečenje. "Ne, te naslednje pa nimamo na setlisti. Ampak smo se v tako lepem vremenu odločili, da še malo podaljšamo koncert. Z našim čisto prvim komadom." O, Črtica. Po kateri se je slišal še "zlajdrani refren" v Pojdi z menoj v toplice za vselej sklepno Odhajaš, ko je ša-la-la-li ša-la-la-la življenje, o ja, praznik.

Dežu pa smo sporočili, da pač Lent ni za šlateke. Je za take, kot je Mila. Dve leti še nima, pa te je premagala. Gladko. Na, tu maš.