(LENTARIJA) Folkart očaral, Ibrica ganil, jazz navdušil: Lent v polnem zamahu

Bolivija. Glej, kake barve! Uzbekistan. Čuješ, kaki ritem! Portoriko! Glej, kako vihtijo krila! In še in in še. Farbe, tako žive, pisane, šekaste, kričeče in mamljive, da ne moreš, da ne bi. Ko je Steve Jobs delal iPhone, e, zato ga je delal. In vsi ostali za njim. Če kaj, fotkaš, snemaš, deliš to. Če hočeš videti, kaj zmore tvoj telefon, mora biti prekleto dober, ne sicer nujno predrag, da lahko vsaj približno ujame take farbe. Pa … Ne more. A-a. Ne zares. To je samo za lentovske oke. One, najbolj firbčne. V živo. Ko se ti po ulici šeta svet. In spet uporabiš tisto dobro staro: svetovno! Ker je prišel 38. Folkart.

Že 80 držav. Pa so letos prišle še tri!

Ni večjega firbca, ni bolj večnega firbca. In celo gužve za dobro fotko, še profi fotografi si pomagajo malo s komolci. Ker to? Eni pridejo samo enkrat. Moraš biti tam. Ko gre Velika povorka skozi mesto, od Sodnega stolpa čez lentovsko promenado, gor od Vodnega stolpa, čez Gosposko ulico pa do Trga Leona Štuklja, ni oke, ni roke, ni noge, ki ne bi šla to pogledat. Enkrat dela, večno dela. Da se ja vidi, zakaj je Folkart tri leta starejši od Festivala Lent in zakaj je tudi sam tako, no, šekast.

"V Mariboru smo imeli doslej priložnost spoznati kulturo in tradicijo že iz več kot 80 držav sveta!" je na dobro obiskani otvoritvi povedala napovedovalka Mojca Pehant, znova in znova oblečena v markantno, živahno, večbarvno, vpadljivo kreacijo Zvonka Babiča Kurbusa. In nato navrgla: "Kljub zavidljivi številki je izvršni producentki Alenki Klemenčič uspelo, da bomo letos spoznali še tri nove! Folkart je res naše okno v svet, zato namenimo en bučen aplavz!" O, ja. Da najdeš še in še in še? To so res, če si sposodimo iz nagovora, pisane barve sveta, ritmi bolj ali manj oddaljenih dežel, preplet kulture različnih narodov in glasba v svojih najbolj pristnih in doživetih odtenkih čakajo, da obogatijo to mesto in ta čas. Obogatijo? To je razkošje!

Tega ritma ne ujameš, ni šans!

Folkart ima nekaj, česar takšno mešanje kultur ponavadi ne more imeti. Kar je v športu ali pop tekmovanjih stereotip, je tukaj noša, navada, tradicija, ples, kultura. Ko hočeš videti nekaj, kar nas dela tako prekleto različne, pa hkrati sorodne. Uzbeki (Ansambel plesov in pesmi "Bukhorcha" iz Buhara) so vzajemno vzklikali ter igrali na inštrumente, ki so tako njihovi, da ni čudno, da se ritma, plesa, gibov ne moreš naučiti. Tako unikatno njihovo. In Bolivijci (Folklorni balet "Bafopaz" iz La Paza)? Profesionalci, ki to počnejo od 2006, skupina, ki redno pobira nagrade, in ni težko videti, zakaj. Za Ande lahko vemo, kje so, ne moremo pa vedeti, kako se Ande pleše, poje in obleče. Samo strmiš, odprtih ust, ušes in oči. Ter potem že bolj ujameš ritem, še sam bi si sukal krilo, ko gre mimo skupina iz Portorika (Folklorna skupina "Guamanique de Puerto Rico" iz Cialesa).

Ni čudno, da potem skupine iz Poljske (Akademski folklorni ansambel pesmi in plesov "Krakus", Krakov) ali Severne Makedonije (Ansambel ljudskih plesov in pesmi "Orce Nikolov", Skopje) ali KUD Kopaonik (Folklorna skupina "Kopaonik", Leposavić) delujejo še sami presenečeno, ampak zato nič manj ponosno. Ampak ko te popelje in nagovarja in ves čas gosti domača Akademska folklorna skupina Študent, je pač recept za mešanje kultur na lentovski način. In ko se švica pod tudi debelimi nošami z najboljšim možnim razlogom. Folkart bo trajal do konca Festivala Lent, otvoritev in zaključek tradicionalno na Glavnem odru, nastopi pa na Glavnem trgu, lentovski promenadi, v paviljonu v parku, tukaj je tudi 27. otroški Lent, za povrhu pa gostuje v šestih slovenskih mestih.

Najbolj hladni oder, KMŠ dim in skoraj Hendrix

Bi nekaj drobcev? Nikjer na celotnem Festivalu Lent ni tako prijetno hladno, milo in drago, kot na Salonu glasbenih umetnikov v Dvorani Union. Dobro, sploh v preddverju, toda bolj ali manj tudi v sami dvorani, kjer nastopajo glasbeniki, ki opozarjajo nase z izjemnimi tekmovalnimi dosežki, mednarodnimi nastopi in izrazito umetniško zrelostjo. Mi smo ujeli Trio Rupnik, večkrat nagrajeno družinsko zgodbo z bratoma Nejcem (violončelo) in Anžetom (klavir) ter sestro Manco (violina). Zavijugali so naravnost v Ludwiga van Beethovna in poganjali in ustavljali v opusu naslovljeno delo Nadvojvoda.

Je možno, da smo na dan, ko smo se že itak dimili sami od vročine, na Glavnem trgu videli dim na KMŠ odru, kjer letos prži mlada energija? Pa ne, ker bi se vžgalo od vročine, ne ne. Tako je tam, kjer mularija dobiva zagon. Da se o tem, kakšen blues-rock je na Odru OTP banke žgal slovenski trio Greg Black & The Bad Notion, niti ne menimo. Trije tipi, ki vedo, zakaj je živel Jimi Hendrix. In, še bolj, zakaj bo večno živel. Aja, pa take "kište" od prevoznega sredstva, nekaj med rikšo, kombijem in navihano polomijo, kot se je dalo videti na uličnem gledališču na predstavi Bugiganga? Portugalska uličarja sta nasmejala, da bi še mi brcali v njun "avto". Takega krohota še na Ani Desetnici na Lentu ne pokasiramo ravno vsak dan.

Fekijeva klasika in življenjski Ibrica Jusić

Ni pravi Festival Lent, dokler se Fekiju v Sodnem stolpu ne zbrka vrstni red napovednikov/avizov. In ne veš niti več, kateri dan je. "Festival Lent. 3vium!" je zadonel znani nasnet vokal Fedje Juvana. Za koncert, ki je bil seveda večer prej. Mi pa na odru že strmeli v Ibrico. In Feki? "Tehnika mi je šla malo mimo … Se opravičujem in napovedujem gospoda Ibrico Jusića!"

Že trinajstič je Ibrica Jusić, dubrovniški trubadur, skala od poeta, poet iz skale, Leonard Cohen Dalmacije, nastopil pri nas na Festivalu Lent. Predlani je nastopil zraven na Minoritih, zdaj pa spet v Sodnem stolpu, kjer je bil leta 2021 v gornji etaži načetega zdravja, pa je "raje" tedaj odpovedal koncert v Zagrebu v dvorani Vatroslav Lisinski (!), kakor da bi skenslal Maribor in Lent. In zdaj? "Čuj, koliko je Jusić star?" vpraša Feki in ko sliši, da ima gospod že 81 let, ga sezuje. Še več, Ibrica Jusić je stoje še štose pokal, že z majico, ki pove, da če si letnik 1944, si pač legenda. In potem je med pohvalo festivalu butnil še s humorjem, kakršnega zmorejo samo tisti z 80+: "V Sodnem stolpu sem bil zgoraj (2021), zdaj sem spodaj, upam le, da ne bom naslednjič že v kleti, haha."

Ibrica Jusić uglasi kitaro tako, da uglasi življenje. Že smo zapisali, pa bomo znova: tako več ubiranje kitare niti ne znajo učiti. Jusić ima 81 let pa se s prsti in povrhu stoje zgrne nad kitaro, v kateri ni prečke, ki ne bi imela verza. V pravzaprav življenjski formi je, ko mu je ob desni nogi ležal zaspan kuža, ki ga čohajo verzi, ob levi pa ventilatorček (ne, tega pa Feki ne da, skoraj svari). Don, don, don je donelo v uvodni Ponoć iz leta 1973. "A ja je čekam sa gitarom iznad ulice/pjevajući u miru staroga portala/i prije no što ponoć u mojim očima mine/ja se nadam da doći će ona/i sjesti među vas na skaline," je večnost, kakršno daje pač le Stradun. In naj ob tem dodamo: koncert je bil razprodan. Z razlogom, ponosom in resnim preizpraševanjem, kdaj pride spet?

Navihana Severa Gjurin

Severa Gjurin je bila pa kar konkretno navihana. Ja, tista ponavadi nežna Severa. Se vidi, kako je uživala s skupino in Dejanom Lapanjo, letošnjim kuratorjem Jazz Podija, ki se je za tretji zaporedni in sklepni večer preselil še na Jurčkov - Večerov oder. Je to bil koncert, ko je na zelenici za Špricerbazo poležavalo največ duš? Kdo ve, morda, smo pa dobili morda rekordno dolgo verzijo prepoznavne Kadar sva sama (Olivija). Podajali so si komad kot eliksir, iz katerega so cukali na eks in potem špricali kreativnost.

To je liga prvakov instrumentalistov. Žiga Golob, človek, ki zna tudi z osebno izkaznico čohat po kontrabasu, je pokazal, kako se tam pri Vodnem stolpu da migati tudi s kontrabasom. Kako navihana je bila Severa, je potem pokazal totalni kontrast, ko je prišla zelo nežna pesem. Skoraj prenežna za vroč večer? "Ampak veste, tudi če prideš na tak oder, lahko igraš mirne pesmi. Ker vsi rabimo, da se živčni sistem umiri. Ja, tudi če imaš pivo v rokah." No, tudi premirno se da, vendar včasih te Lent pač preseneti, ko je torek vse prej kot torek, zato je takoj poskusila po komadu malo drugače. "A greste letos kaj na morje? Da malo dvignem tempo … No, greste? Čakajte, a tako malo vas gre? Saj ni treba morje, lahko greste na jug, kaj pa vem, recimo v Semič." In smo šli s skladbo Ali je še kaj prostora tam na jugu tja dol na jug, kjer je toplò.

Dolg, konkretno zasanjan jazz manifest!

David Braun je imel tradicionalni nagovor. Kaj to pomeni? Da predstavi program JazzLenta na Minoritih tako, da ni šans, da bi manjkal. Od torka do nedelje. Pet špilov. In prvi? O, to je … To je …. Pa ne, ne da se opisati, kaj je počel Theo Croker s svojo ekipo ob predstavitvi albuma Dream Manifest. Kako zgleda zasanjani manifest? Dolg, ampak konkretno zasanjan. Zgolj za ponazoritev: prva dva komada sta trajala približno 40 minut. Dva. To niso komadi, to so cele epohe, špehi od manifesta, špehi od jazza.

Sploh, ko zadaj tako nežno "vzhaja" polna luna in se blešči v Dravi kot reflektor, uperjen v nenadejano noč. Po domače: kje, mater, kje še lahko fašeš tak odbit, težek, pardon besedi, zajeban špil? Krhka, pa prodorna trobenta in res, Braun ni pretiraval, ko je napovedal, da bi še Miles Davis bil ponosen. Že zato, ker je Croker, nominiranec za grammyja, ob trobenti sukal tipke modernosti, toda njegova digitalna, skoraj futuristična vizija, ki se je vrtela tudi zadaj na zaslonu, je vseeno tuzemska.

Te je pa odbilo, zavilo, objelo in streslo hkrati. Crokerjeva zasedba je vsaj tako genialna kot on sam, bobnar Miguel Marcel Russell je počel mogoče in nemogoče, ko je suval gor in dol po bobnih, pianist Idris Frederick nas je nekako spominjal, da še nismo v vesolju, kontrabasist Eric Wheeler pa je zamaknjeno tudi z lokom igral na kontrabas in večinoma deloval, kakor da je še on tam kot poslušalec.

Bil je festivalski torek, ki te je najprej izpraznil in izvotlil in izpraskal, da se potem na novo napolniš, nahraniš, napojiš.