Boris Kobal je dal blinker za Festival Lent že kar na ljubljanski obvoznici. "Naj se vidi, kam grem, nisem kot uni, kurci, ki ne dajo žmigavca. Ma, kako sem tečen! Ej, a že greš? Čakaj, fant, pridi gor, nisem še končal, ti povem še enega!" Ponedeljek na Festivalu Lent? Če je to ponedeljek, potem si lahko mislite, kakšni so šele ostali dnevi. Ko cel Trg Leona Štuklja, ampak res skoraj cel, najbrž še oni na oni strani ograje, počepne. Ob pol dvanajstih. Ker je Magnifico rekel, pokazal, izvršil tisto, kar nam vsem pomaga in nas morebiti odreši. Saj je, ne pozabimo, vnaprej in takoj za začetek, še preden je začel, opozoril, da je lažni prerok. Pa smo mu vseeno verjeli. Tam, ko je bil že skoraj torek. In skočili v luft! In spoznali, kako se gre, kvalitetno, "v božjo mater!"
Lažni prerok. Dušni pastir. Duhovni vodja.
Magnifico je bil nazadnje pri nas na Glavnem odru, na Trgu Leona Štuklja, pred dvema letoma. Bil, bil. Pa še dve leti pred tem, očitno ima zdaj parna leta: 2022, 2024, 2026. Zdaj je bil, pazite, pri nas skupaj že šestnajstič, daleč je njegov prvi špil s The Peace Makers 2. julija 1996 na Odru pri Stari trti, še preden je dobil ime Večerov oder. Bila so leta (2009, 2010, 2012), ko je nastopil po dvakrat, ko se je še dalo tiščati na Jurčkov oder. Še njemu torej nikakor ni ušlo, še preden je spet začel s Sonce posijalo, da se pogosto srečamo: "Dober večer, Lent. Velikokrat smo že bili skupaj, ampak se še kar nismo naveličali. Strašno sem vesel, da sem tukaj. Kot ponavadi bom lažni prerok, dušni pastir, duhovni vodja."
In kar je najboljše? Magnifico lahko gladko ponovi koncert, spet je prišel z Velikim disko šlager orkestrom. Sestavil podoben seznam pesmi, obogaten sicer s še svežim albumom Alpe Adria Club (2025). Ampak saj ne gre toliko za pesmi same. Gre za druženje, stanje, miganje, plesanje. Gre za to, da je ena starejša gospa tam nekje v sredini imela taki disko svetleč rekelc, da disko kugle niti rabili nismo.
Antičefuril 250 in antičefuril 500
Vmes pa nam je Magnifico še povedal, kako so ga ozdravili diagnoze "akutni čefuritis". "Ker antičefuril 250 ni delal, ko sem imel dve leti, so mi dali potem antičefuril 500, pa še vedno ni bilo dobro, le odprlo se mi je tretje oko, ena čakra." In kaj ga je odrešilo? Jodlanje. Magnifico je tako iskreno rekel, da "ne vem, kje se imam boljše, kot se imam pri vas v Mariboru na Lentu." Koncert z dramaturškim lokom, ki kaže samo in zgolj gor, špičasto, 90 stopinj, je pripeljal do turbopremočne serije skladb Hir aj kam Hir aj go, Zum Zum, Ubit ću te ja, In ko enkrat bom umrl, Silvija, Samo ljubezen in Halo, gospodična. In ko so vsi odkričali, da je "peder", je še dobacil: "Pa ne samo peder, baje še narkoman, alkoholik in ne vem, kaj vse, da sem še. Ampak, veste, poznam še hujše. Eni so vegani. Hvala, Maribor!"
Izjava dneva: Mi imamo tudi take verižice!
"Na boljšem sejmu v Mariboru imajo takšne verižice!" – Komentar uporabnika na Facebooku pod izjavo Magnifica pred koncertom.
Magnifico se ne stara, sicer ni nič mlajši, toda človek je fit, dobrovoljen, šegav, zbadljiv magnet. Seveda je prišel nazaj gor za bis na pošteno polnem trgu, na ponedeljek, ki res ni mogel biti ponedeljek, dišalo je že po kakem vsaj četrtku. S Pastirče mlado vedno znova pokaže, kako zelo domača je njegova Bela krajina, s Pukni zoro pa skromno povedal, da je to res hit: "Ampak se predstavljam le kot njen skromni avtor." V pesmi Avanti pa za konec pokazal, kako se gre "v božjo mater". Skloniš se, pokrčiš kolena, vsi, cel trg, potem pa visoko v zrak. "Če hočete postati boljši ljudje, se morate sprostiti v duhu in telesu. Le tako bomo napredovali in postali boljši ljudje!" In smo šli. V božjo mater!
Lani gate, letos slike in viseča mreža!
Kako smo lani zapisali za skriti biser na Slovenski 13? Tam, kjer so se letos z dogodki sklenila Živa dvorišča? Da tega še renesančne Firence niso imele. Ampak če smo lani gledali v viseče gate na prelestnem hofu, smo letos zapazili prekrasne slike gor v nadstropju. Kdor je tu doma, res kvalitetno biva. Hej, še viseča mreža je tam perajt! Za zaguncat pa zalegnit. Kaj šele, ko pride tak nastop, kot sta ga pripravila zvesta Borut Mori & Andrej Ofak. "Zelo vesela sva, da lahko predstaviva najino glasbo, slišali ste že nekaj iz abuma The Echoes of River Drava." Klasična kitara in harmonika spuščata zvoke še, ko le tapkaš po inštrumentih. Duo, s katerim za nazaj odmeva vse tisto, kar je prinesla reka Drava: Festival Lent. To so tisti skrito-odkriti kotički in popoldnevi, ko se družijo firtli in haustori, kakor so se včasih.
Atrakcija dneva: razstava starodobnikov
Fičko, žaba, trabant, golf, bemfa. Pa še starejši. Ni da ni. Na Trgu svobode je Veteran klub Maribor, ki deluje od leta 1986, imel popoldan kaj pokazati. Vsak avto, v katerega si pokukal, je dišal po zgodbah.
Ko ti nastop na promenadi da ime za band!
Če je Dejan Lapanja, letošnji kurator Jazz Podija, v nedeljo s Katarino Juvančič pretajeno predel v Sodnem stolpu, sta z bobnarjem Gašperjem Peršlom na Odru OTP banke "razvalila." "Še iz onih časov so ti komadi, ko sva bila gola do kosti," je razložil Lapanja. In potem se mu je, sredi špila, sredi festivala, posvetilo, kakor se ti lahko samo na Lentu. "Gašper, pa to bi lahko bilo ime najinega banda. Gola do kosti!" Še en dokaz več, da na promenadi priplujejo in pripihajo nenadejane ideje.
Čakajte, čakajte. Pa niso Špela Huzjak, Asja Grauf in Jaka Fiedler že lani igrali na Festivalu Lent? Ampak, čakaj, čakaj, jaaa, tam v Slovenski ulici 13, tam, ja, kjer smo bili malo prej, malo višje v opisu? Samo lani so si rekli cigumigumačkestrigu, zdaj pa so 3vium. Še bolj odpičeni, še bolj sunkoviti. "Lahko sem kakadu […] lahko sem domorodec na peščenem otoku […] lahko sem godrnjav škrat v domišljiskem svetu […] lahko sem, lahko sem marsikaj," je šla najprej skozi deklamacija, skrbni, krasni verzi na kitarsko podlago, ki pa je kar čakala na flavto, in potem odbito petje Špele Huzjak. Kakšen odlom od petja, skoraj pol metra od mikrofona, ki pa je pobral vso vijuganje, piljenje, cviljenje. Človeška duša prenese res vse, ni čudno, da je bil Sodni stolp še enkrat več zelo, zelo toplo obiskan. Ni za vsakogar, je pa vsakdo lahko doživel "vse", česar niti slučajno ni mogel pričakovati.
Brata sta: Matevž Šalehar in brat od Hamota
Skozi zvočnike je najprej, za uvod na zvedavo obiskanih Minoritih v predstavo Brata, šel znani glas Jureta Longyke: "Tam, kjer se v nebo pne eden največjih industrijskih dimnikov Evrope, brata sta se rodila. Romul in Rem slovenske estrade. Matevž Šalehar in brat od Hama." Bam. Focn. No, morda je tudi zato najprej prišel gor na oder dve leti starejši. Miha Šalehar - Mihi. V rdeči nekaj kakor pižami. In jel razlagati zgodbo, kako lep dan je bil 12. november leta 1974. "Rodil sem se, prvič sem gledal čudovit svet, lepe hribe v Trbovljah, tako lepo je sonce sijalo. Svojo mamo sem prvič videl. Tako mala, mlada, lepa, ko me je rodila, komaj 18 let je imela, revca. Ampak ljudje moji: take joške! Tople, mehke, polne mleka. In obe sta bili moji. Meni se je zdelo, da je vse, kar na širnem svetu obstaja, samo zame."
Ko je bil star le dvanajst dni, je ata, ki se je stalno nekaj kakor štulil mednju, šel v vojsko v JLA. Za 15 mesecev. "Kakšen lajf, samo jaz, sam, z mamo!" Potem pa se je zgodila nesreča. Foter je prišel iz vojske. Tedaj so vojakom še dajali brom v čaj, da zvečer ni bilo hude krvi in da jim zvečer ni, no, stal. "Ampak brom je doma popustil. In čutil sem, da se bo nekaj zgodilo. Mama se je začela rediti, čudno rediti, če veste, kaj mislim. Nekaj časa sta še skrivala, potem pa sta mi morala povedat. Prišla sta en dan in rekla, da bom dobil sestrco. Jerco. Da se bom imel s kom igrati. In prodala sta mi foro, da bom dobil sestrco za drugi rojstni dan. Mater, kot da delata na Fursu. Vse najboljše, zdaj pa ti bomo pol pobral!"
Številka dneva: 16
Magnifico je nastopil šestnajstič na Festivalu Lent! Prvega je imel 2. julija 1996 na Odru pri Stari trti. Star je bil 31 let.
Jerca je prišla, ampak izkazalo se je, da ni Jerca. Nak. Lulčka ima in to je - Matevž. In je na oder prišel mlajši brat Matevž. Zdaj Hamo. In nadel slušalke starejšemu bratu na glavo. Ker drugače? Saj ob Mihiju ne prideš do besede, pa samo tako lahko poveš resnico, kakor je "ne en ne drug ni sposoben slišat". Brata sta v svojem stilu podajala zgodbe iz preteklosti in brala iz medijev o sebi stvari, ki jih še sama nista vedela. Poznalo se je, da sta oddelala že več kot 80 nastopov. In, še bolj, da jih toliko nikoli niti slučajno nista imela s skupino Babewatch, kjer sta za začetek sodelovala, ko jima je bilo komaj 18 in 20 let. V bandu jima ni ratalo, vsaj ne tako, da bi še žagala. Čeprav … Zdaj spet igrata skupaj. Tudi s kitarama.
Vinko Šimek z lekcijo za življenje
Samo vstal se je, revež mladi, tam nekje v šesti vrsti. Fotoaparat v roki, štorasto je vstal, ampak eni pač grejo, šibajo, lentajo dalje. Ampak neee, ne moreš tega narediti, če je na oder pa ravno komaj prišel Boris Kobal. Z rafalom kletvic, ki pokosijo vse živo in mrtvo. Kurci, pizde, pizde, kurci. "Čakaj, pizda, čakaj, pa kam greš zdaj, kurac, mislim oprosti, ampak daj, pridi gor, da ti povem še to!"
Kobal je bil v nenormalni formi. Saj je bil ob našem obisku v skoraj povsem polnem Vetrinjskem dvoru že Vinko Šimek tik pred njim, ko je še enkrat več zjecljal najbolj kočljivo smešni govor za pokojnika iz nekih drugih časov, pokončal pa nas je s slovesom, ki ti hrakne direkt v uhe: "Ne sekirajte se, če ne dobite tega, kar si želite. Bodite veseli, da vam še tega ne vzamejo."
Domov pridejo, ziher, kar z vsemi štirimi
O, ja, Penziči, kamor spadata tudi Franci Kek in Boštjan Meglič - Peška, so prišli na StandUpLent. Kobal pa, kot je povedal sam, to ni naš opis, tako nezaustavljivo in mojstrsko tečen. Za to ni dovolj obrt, za biti tako tečen? Rabiš talent. "Dober večer. No, recite nazaj, a je tako težko? Okej. Ste vredu? Ste. No, jaz nisem. Iz dneva v dan sem bolj tečen. Ma kako sem tečen!" In ko si tako tečen, te dvigne že, ko čakaš na prehodu za pešce, čez katerega se "deva" 36 vrtčevskih otrok. "Držijo se za tisto bibo ali kaj imajo, počasi grejo, pa si pojejo počasno pesmico. Jaz pa grem na zeleno travco … A jih ne morete naučiti eno bolj hitro? Dajte no, pizda. […] Pa žmigavci, a ne moreš dat kurčevega žmigavca?! Veste, ko sem šel danes iz Ljubljane za Vetrinjski dvor, sem že na ljubljanski obvoznici dal žmigavc, da se ve, kam grem."
Ugibamo, da ko se vsi ti nastopajoči vozijo nazaj domov, pridejo kar z vsemi štirimi žmigavci. Naj se vidi, naj se ve, takšen ta naš Festival Lent je. Ko se ob enajstih še nikomur ne mudi domov. Eh. Na ponedeljek. Kaj bo šele danes, ko se začenja 38. Folkart z Veliko povorko, razprodanim Ibrico Jusićem v Sodnem stolpu in ko se na Minoritih začne JazzLent in bo še Miles Davis od nekod prisluhnil Theo Croker: Dream Manifest.
