(LENTARIJA) 110-krat Predin, Lovšin, Kreslin + 300 špricerjev = Piše se leto 2026!

V levi roki? Haloško prevreto grozdje. V desni roki? Slatina. Li-li. Torej, liter-liter. Ampak še preden je Gogo na Glavnem odru na Piše se leto 2026, ko je četrtek že bil petek, ko so se vsi Lenti zlentali v enega, v en zgodovinski trenutek in neskončni občutek, še preden je slavnostno, hlastno in epsko nagnil, še preden je pokazal, kako se to po lentovsko dela, kaj šele, ko greš v penzijo, ko imaš "zadnji Lent" in se ne špara(š), je še navrgel: "Emotiven večer je. Čakaj, štejem, ena, dva, tri, o pijači se menimo, ne? Koliko vas je? Nikoli še nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes: 300 špricarjev za vas na moj račun! Tam, na šanku, Sina, to gre na mene! Lent in Slovenija – gre naprej." je zaukazal Gogo.

Zraven njega pa so objeti stali še trije, ki tudi zadnjič "službeno" Lentajo. Stanka Osterc je ponosno kimala, Marjan Rajbenšu – Pifque skoraj jokal (Maša Novak, ki drži in bo še držala tri vogale skupaj, je jokala), Andrej Borko pa dostavil: "Pa nima službene kartice!" Zraven so pa na Glavnem odru stali še trije. Pero Lovšin? Osemnajstič. Zoran Predin? Enainštiridesetič. Vlado Kreslin? Enainpetdesetič. Cifre vseh cifer. Saj bo Boco zvesto preštel in nas itak našel, da smo, mularija zgonjena, falš prešteli. Bo, bo. Ampak kolikor smo uspeli prešteti in sešteti: 110 nastopov so zbrali "in-i" na Festivalu Lent. Saj vemo, bila so leta, ko se je slišalo, kako "vedno Predini, Lovšini, Kreslini". Ampak morali so "oddelati" vse te Lente, vse te špile, od Glavnega prek Večerovega do Jurčkovega odra, leta 2015 so vsi trije skupaj nastopili v Sodnem stolpu, vse to se je »moralo« zgoditi, da bi prišli skoraj povsem na koncu nazaj skozi začetek. Stodevet nastopov za tega stodesetega.

Predin s ponaredolimi vzkliki in štosi

Prvi je šel ob 21.30 gor, itak, domačin. Zoran Predin s svojo premešano zasedbo. Vzel si je največ časa, pa saj, kaj smo kaj drugega pričakovali? Zoki že itak go-vo-ri bolj po-ča-si. Malo so se sicer na odru tudi lovili, kak verz, kak konec komada, kakšen ritem je šel malo sem, malo tja, ampak ko si videl majico Danila Ženka na basu iz kdo ve katerega Lenta? Vse razumljeno. "A je kdo zaljubljen? Naj dvigne roko." je Predin vprašal po uvodni Bolj star, bolj nor za "ponarodelo narodno" Naj ti poljub nariše ustnice. Veste, koliko rok je šlo gor? Uuu! Če se pa je Predinu kje malo zalomilo, je to samo zato, ker so mu hlače dol lezle: "Hlače ti lahko lezejo dol iz dveh razlogov. Ali zato, ker telovadiš, ali pa zato, ker si kupil preširoke hlače!"

Predin je šel skozi Pražen krompir, novo Obe roki za volan do kitarsko močne Čakaj me pa do pesmi, za katero se vstane. "Za to se vstanemo, da razgibamo boke!" je poprosil in bil uslišan za Ne mi dihat za ovratnik. Ja, občinstvo, precej izkušenih let, je vstalo na sedežih. Predin je obvezno vmes parkrat zaukal "Kje so roke, kje so srca!" ter povedal tisti obvezni štos: "Vsak nastopajoči si želi, da bi si ga publika zapomnila in nikoli pozabila, in jaz sem si izbral nekaj, da me res ne boste pozabili. Mi vam bomo prvi zaželeli: srečno novo leto 2027!" Nato je krenil še v Maribor je nor, Mentol bonbon, Štajerc in Praslovan.

Starost? Predin 68, Lovšin 71, Kreslin 72

Menjave so bile hitre, najbolj hiter pa je bil najstarejši. Če jih ima Predin od nedavnega 68, jih ima Vlado Kreslin 72 (in Pero Lovšin od sobote 71). Rečeno je bilo 3×45 minut, pa je Predin pokuril že skoraj 70 minut, ampak nič zato, Vladek je od prve Vse naše pravljice pa do zadnje Od višine se zvrti oddelal v takem šusu in švungu, da se je spet plesalo in plesalo. Vladek je profi, njegova skupina mojstrsko uigrana, Lahko bi zletela je prav poletela, tempo je šel gor, ljudje s sedežev, samo gor in gor. Ura? Eee. Že skoraj pol dvanajst? Pa Pero še ni prišel gor.  

Veliko vprašanje je bilo, v kakšni formi bo Pero Lovšin. Pet let ga ni bilo pri nas, nazadnje leta 2021 na Rotovškem trgu, ko se je zdelo, da bi nas moralo biti več. In zdaj? Ko ima knjigo, nov album, ampak bolj vendarle pomirjene sorte? Pero? Dvomi? Hahaha. Pero Lovšin je, dragi bralci, razturil, odkričal, zmagal, ponesel, dvignil, premikastil, zlental Glavni oder in Piše se leto. Tako še za silvestrovo ne gre v polnoč. O, ne. Bluesovski uvod za V hiši naprot sonca je bila le »varka«. Najboljši par, Čist nor, Julita, Ko so češnje cvetele, Marija pomagaj mi, 8. dan, Bandiera Rossa, Sam en majhen poljub in Moja mama je strela so ob mladih Španskih borcih res stresle Trg Leona Štuklja. "Kako se počutim na Lentu? Kot na počitnicah, Štajerska je kraj, kjer se imaš dobro, Maribor in Lent pa imam še posebej v srcu, ker na noben festival me ne veže toliko spominov kot na Lent!" je povedal z odra, medtem ko je pred špilom na hitra vprašanja dobil tisto, katero strast ima, da ne vemo zanjo, gladko priznal, ah, itak vse vemo.

Pero še zelo strastno in slastno živi življenje, po 70. letu, kar marsikdo mlajši ne živi. In so mu sledili, kolikor so lahko. Desno od mene morda dvajsetetniki: plesali in peli. Levo od mene fant na vozičku, prav tako pel in mahal. Bil je spomin na vse Festivale Lent. Na vse, kar so bili, pa ne glede na to, ali v arhivu ali v spominih. In kot da bi pritekli do konca, častni krog. Lovšin je povabil gor Predina, ga pripeljal, da se je Zoki skoraj zložil, Vladek je stal zraven in so la-la-la odpeli Zarjavele trobente, se spraševali, če Je na "Pobrežju" še kaj odprtega in prišli do, ja, Slovenija gre naprej.

"Malo ste me nasrali danes, ne?"

Ampak še prej, še pred fuzbalsko himno za zlato generacijo, pa do trenutka vseh trenutkov. Vladimir Rukavina je imel enkrat samkrat govor na Festivalu Lent, bila je lanska nedelja, pa še to zato, ker so ga poprosili ob 80. obletnici Moškega pevskega zbora Slava Klavora. "Nikoli nisem imel govora na Lentu, ni-ko-li! Kot verjetno marsikdo od vas ve, na Festivalu Lent še nisem imel nagovora, tega enostavno nisem želel, ker gre za skupno delo velikega števila entuziastov in se mi takšno izpostastavljanje ne zdi primerno. Danes to svojo obljubo kršim." Tako je dejal lani. Ampak letos? Letos pa je imel prvi tak nastop. In zadnji. Z govorom. No, najprej je seveda lentovsko pribil: "Kje mam zdaj prijatla Šveda, da mi mikrofon da višje …"

Nato pa je šlo skozi, kar je moralo, kar je prav in kar se spodobi. So tradicije, ki kažejo, da se ne pozabi, da je Lent skupek ogromno ljudi, idej, zgodb. Da bo Smiljan Kreže, katerega prerani grob se vsako leto obišče in se je tudi včeraj, vedno v srcu. In na stari majici. "Najgrši majici na svetu!" kot se je ikonično režal Zoran Predin našemu press dresu.

"To je Piše se leto in tukaj so moji prijatelji, s katerimi smo začeli ta Festival Lent daaaaaleč daleč nazaj. Mislim, da je skrajni čas, ne da gremo, ampak … Malo ste me nasrali, ne?" Je nekaj kakor cmok fasal še Gogo. "O penziji govorimo. Ne (le) moji, vse vas imam rad, so pa tukaj tisti, ki gredo tudi z mano, nanje včasih pozabimo, pa ne smemo. Tisti, ki jih ne vidimo, no, ene, ker so bolj obilni. Nihče pa ne ve, da za to, da vse laufa, skrbi naša Stanka (Osterc). ‘Ki je (Marjan Rajbenšu) ‘Pifke’? Kje je Andrej Borko? To so ‘moji’, mi počasi odhajamo. Ne pozabimo pa, da eni gremo, saj bomo z vami, pili bomo, pa bomo šimfali! Predvsem pa vsi ostali, ki jih ne vidimo, ne morem povedati 100 ljudi, Mojce, Joca, če ste trezni Porto, Prasica, Boco, kje ste? Malo pa ste me nasrali danes, ne? Ampak tri vogale tega Narodnega doma, ne le Lenta, pa drži Maša (Novak), zvlečite jo na oder! Emotiven večer je, en, dva, tri, o pijači se menimo, koliko vas je? Nikoli nismo šli, da ne bi runde plačali, je tak? In danes 300 špricarjev za vas na moj račun! Lent in Slovenija – gre naprej." Ali kot smo še slišali z odra drugi slogan: "Dragi domači, hrepenimo po pijači." In Lentu. Pa je bil šele četrtek …

Vse najbolj kričeče barve Portorika in klovnaža!

Po dežju vedno posije … Lent. Turkizno krilo, pa vijolično, pa lila, pa rumeno, pa zeleno. Vse žive in nežive barve, ki si jih lahko zamislite, in še one, ki si jih ne. Tako je, ko velika glava z veliko zastavo daje vedeti: tudi Portorikoje v mestu! Tako je te dni, ko gre 38. Folkart gori, doli, naokoli, sploh na Glavni trg. "So mali vida, so mali vida!", ampak nič ni bilo majhnega na tako polnem življenju. Vrteli so se tudi Poljaki, vrtel se je 27. otroški Folkart, vrti se lep košček sveta te dni.

Punčka, stara, kaj pa vem, kakšnih osem, morda deset let, je na Trgu Najstarejše trte doooolgo držala v zrak paličico. In dočakala vrtečo se žogo na njej. Za Django Zablodo moraš biti "original", moraš biti iz Francije, kar Ben Zuddhist je. Klovnaža nekih čisto drugih, črno-belih, vodvil časov, pa hkrati tako tu in zdaj. Vprašajte, poglejte deco. Ko daš klovnarju petko, pa ima tako otekli prst. In, kam za vraga je dajal žogice? Pa ne le deca, tista gospa, navihana gospa, je počečkala karto, neki vražji karo ali kaj je bil, pa je na koncu pristal – v škatlici. Na mizi. Stari hiti, ki vedno vžgejo, pa se Ana Desetnica najbrž še ni do konca vžgala za svojo tridesetko.

Še Jani Hace pokukal na Gugutke 

Gugutke. Najprej, naglasijo se na prvi u. Gúgutke. Zakaj bi bilo to sploh pomembno? O, je. Ker tale peterica, kvintet ubrisanih slovenskih glasbenikov, za katere ne veš, ali imajo malo prosto iz akademije ali pa so pribežali iz neke hoste med Rezijo in Turčijo. Večinoma v lanene bele srajce oblečeni fantje, ki zapojejo skupaj večglasno tako milo, da je Sodni stolp kar malo zamaknilo. "En dragi človek, odpusti mi nocoj," je šlo skozi. Pa saj ni bilo kaj odpustiti, ko pridejo tako našpičeni pubeci? "Pred ‘kratkim’ je bilo novo leto, zato pojemo še kar novoletne," se je pošalil Nejc Poljanec, mojster s harmoniko v roki. Ob njem je Luka Poljanec, bolj svetlolas, ampak ugibamo, da sta v sorodu, nizal harmonije, če že ni tolkel po – šalci. Ja, šalci ja. Gugutke imajo v Tomažu Zevnikuv osnovi klarinetista, toda mož piha tudi v kobri podobnem inštrumentu, ki Balkan tako pričara, da bi takoj zabrisal kozarec ob steno. Levo je Benjamin Barbarič menjaval vse od 12-strunske kitare, prek džumbusa (ja, je inštrument) in violine, Gal Golob pa podlagal na kontrabasu. "Čuj, kaj je pa ta inštrument?" vprašaš še glavne v Sodnem stolpu, ki so pač videli že vse možno. "Ej, ne vem, neka eee kitajska činela?" Ni čudno, da je še Jani Hace, basist, ki ga poznate iz Siddharte in Elevators, prišel pokukat. Gugutke so bile skriti adut in res niso razočarali.

Heeeeeej, beeeeejbiiiii, Soulfingers!

Omenili smo ravno že Haceta in Elevators, ne? No, še pred njimi so najbolj zgodaj, najbolj doslej, letos Jurčkov – Večerov oder napolnili Soulfingers. Klasa je pač klasa, dobro ime s sosednje Hrvaške, 35 let praznujejo, vedno pa pomnijo, da je bil prav Maribor njihovo prvo gostovanje na tujem. In pri nas? Prvič so nastopali na drugem (!) Lentu leta 1994 na Glavnem odru. Ne edinkrat. Nazadnje leta 2021 na ciklu Lent po Lentu, ampak kadarkoli bi že bilo, ko slišiš te funk in soul priredbe, energija šprica naokoli. Tako polne promenade ne doživimo vsakič, Denis Ahmetašević (Mr. D) in Haris Ahmetašević (Mr. H) že samo z, recimo, "heeey baby, u, a, i waaaanaaa knoooow, if you’ll be my girl!" spomni, pokaže pa tudi nauči, kako se razpleše.

Elevators so band malo drugačne štime in viže, domačijski preplet vsega od rocka do funka, instrumentalni prvoligaši, kjer pa se tudi Robi Pikl in Jani Hace in Davor Klarič umaknejo še vedno mogočnemu bobnarju Sergeju Ranđeloviću – RunJoeu. "Glih zdaj sem prišel iz Ljubljane, če ne bi, si ne bi dal te viola majice.  Ma sej, boste spet prvaki, kaj naj rečem, moje Primorje je izpadlo. Ampak nič, dajmo, Skoči, skoči!" 

In ko vmes, potem ko si že pokasiral dozo moderne eklektike z Nejc Pipp & Company na Odru OTP banke, fašeš še napotek, daj, idi pogledat na JazzLent? Marc Ribot’s Ceramic Dog je bilo nepričakovano od nepričakovanega. Pa je že bil pri nas leta 2012, toda zdaj? Zdaj ima zraven še protestniško deklamacijsko sporočilno noto, ampak ob našem obisku je trojica, saj ne vem, kaj bi rekel. Kot da bi odpiral in zapiral vrata na najbolj odpičen način. Vrata, ki škripajo, ampak tako škripajo, da niso pokvarjena vrata, ampak škripaš ti. Odlomi, odpiski in odtresljaji, da te odpihne. Nekaj fac je sicer kar bledo zrlo, le kaj bo še sledilo, toda sledili so aplavzi nad aplavzi.

Ne, mi malega petka ne znamo zvozit na malo. Pri nas je mali petek vlki petek. Kaj je potem danes? Eeee. Se vidimo!