(NA ŽLICO) Različni, a tudi podobni kulinarični zgodbi vabita na Koroško

V slovenjgraški družinski gostilni, katere začetki segajo v leto 1903, gost začuti posebno toplino in domačnost že ob vhodu. Cvetka Murko Hajtnik, ki je ob možu Vinku še na čelu gostilne, močno stisne roko v pozdrav. Vse bolj pa delo prevzemata in tudi že krojita tako kulinarični del kakor dodatno vsebino tudi njuna hči Lucija Murko Pešl z možem Anžetom Murkom Pešlom. Peta generacija tako že nadaljuje gostinsko zgodbo, hkrati pa razvija tudi destilarno, v kateri se je ginu, ki sta ga zasnovala najprej, pridružil še pelin in z njim izdelek Planinkovec, ki pa ni nič kaj grenek, temveč prijetno sladek. V slednjem se skriva tudi ime njunega sina Lana. Ali bo tudi on prav tako sledil poti svojih staršev, je še prezgodaj vedeti, je pa že zdaj precej prisoten. Njihovo zasebno življenje je pravzaprav prepleteno z delom v gostilni. Čeprav si seveda znajo vzeti tudi premor, ob ponedeljkih imajo zaprto, tudi med tednom imajo delovnik med 10. in 17. uro, po dogovorih in glede na povpraševanje pa ga tudi spremenijo in se prilagodijo. Njihova gostilna pa sodobnim trendom sledi tudi pri poslovanju, saj so med prejemniki certifikata Zeleni ključ, ki je vodilni standard odličnosti na področju okoljske odgovornosti in trajnostnega delovanja v turistični industriji.

Še ena novost

Člani skupine novinarjev, ki smo imeli priložnost obiskati njihovo gostilno v sklopu študijske poti Moja Slovenija, ki jo je za novinarje po Koroški in delu Šaleške doline ter Štajerske pripravila Slovenska turistična organizacija v sodelovanju s Turistično zvezo Slovenije, smo bili tudi eni prvih, ki smo pokusili najnovejši produkt. Tudi ta je povezan z mlado družino, in sicer je sedaj na vrsto prišla Lucija. Luchello se namreč imenuje ta alkoholni liker iz limon, sicer zelo poznan in priljubljen v Italiji. Lahko se ga pije samostojno ali prav tako, kakor gin, zmeša s kakšno brezalkoholno pijačo in vinom oziroma penino.

Mesteca na slikoviti Amalfijski obali v Italiji slovijo kot domovina pravega, tradicionalnega limončela. Ključ do njihovega svetovno znanega likerja so amalfijske limone (sorti Sfusato Amalfitano in Limone di Sorrento), ki imajo izjemno debelo, aromatično lupino, bogato z eteričnimi olji, in skoraj niso kisle. Tam sta tudi dobila navdih za ta napitek, ki je Luciji zelo pri srcu kar samostojno, torej brez drugih dodanih pijač.

Gin, ki je bil torej njun prvi izdelek, pa se imenuje AP - po inicialkah moža, torej Anže Pešl. "Začela sva iz hobija. Zdelo se nama je zanimivo poskušati, čeprav sva v to vložila veliko ur pokušanja. Na začetku je bilo tudi veliko spodletelih poskusov, neokusnih in neuporabnih," je začetke izdelave gina popisala Lucija. Trajalo je toliko časa, da sta vmes že skoraj obupala, nato pa, ko sta naposled prišla do želenega okusa, je steklo. Premišljeno sta z zunanjo pomočjo oblikovala še podobo nalepk in embalaže. Njuna destilarnica oziroma ginarnica pa je prinesla še novo možnost obiska. Organizirajo tudi vodene oglede in degustacije, na katerih predstavijo postopek destilacije, nastanek AP gina in različne sloge te pijače, dogovoriti se je mogoče tudi za timbildinge.

Ker načrtujejo prenovo destilarnice in ob sedanji gostilniški stavbi še prostor z nastanitvami, so nam sicer predstavitev pripravili kar v večji gostinski sobi. Sicer lahko udeleženci po svojem receptu destilirajo gin, prepoznavajo začimbe in sestavine ter se preizkusijo v pripravi gin tonika. Tokrat nam je Lucija predstavila to s pomočjo video prezentacije. Seveda pa pri tem ni manjkala pokušina.

Zgodba, ki sega več kot sto let nazaj

Nekoč je bilo tudi v lokalnem okolju več brina in s tem brinovih jagod, da so lahko delali tudi brinjevec. Njuna zgodba AP gina se navezuje na družinsko pripoved o Ani, eni prvih gostilničark v hiši. Po izročilu, ki ga predstavljajo tudi na spletni strani gostilne, je iz brinovih jagod, ki jih je prinesla z rodne Brinjeve gore, pripravljala žganje za moža Maksa, ki je delal v kovačiji. V letu 1903 je na sedanji lokaciji destilarne in nekdanje furmanske gostilne začela Ana iskati način, kako naj svojega moža razbremeni po celodnevnem delu. Žganje je popolnoma izčrpanega Maksa napolnilo z novo dozo energije in mu ohranjalo moč.

Anže in Lucija sta recept prilagodila sodobni izdelavi gina. Brinove jagode so še vedno tu in še vedno ostajajo glavna sestavina, dodanih pa je še šest skrbno izbranih začimb iz celega sveta. Dodala sta koriandrova semena, limonino in pomarančno lupinico, kardamom, maline ter korenino angelike. Sedem sestavin se odraža tudi v imenu AP gin – 7 Wonders. Vse izdelujeta sama, torej ročno, v majhnih serijah, po metodi London dry, brez dodajanja arom in sladkorja. Tudi ime destilarne Blacksmith spominja na nekdanjo kovačijo ter tako nadaljujejo povezavo med obrtjo in gostinstvom pod isto streho. Njihov gin je prejel že srebrno priznanje mednarodnega tekmovanja IWSC.

Ni ga čez mežerle

Mlajša generacija prinaša nove zamisli tudi na krožnike. In sicer tradicionalno koroško jed iz drobovine, pljučk in kruha - mežerle ponujajo v povsem drugačni preobleki. Jed, nekoč povezana predvsem s kolinami, je pri Murkovih zaradi zanimanja gostov na voljo vse leto. Ob klasični različici s krompirjevo solato so jo predstavili še v štrukljih in kot majhne ocvrtke na palčkah. S takšnimi oblikami želijo okus približati tudi mlajšim, ki drobovine pogosto niso vajeni. Mi smo pokusili mežerle kot ocvrtke na palčkah in resnično ne bi rekli, da gre za drobovino.

Zamisel za drugačno predstavitev mežerlov je prispevala Lucija, ki je sicer prava specialistka za sladice ter tudi pri tem preizkušala nove možnosti, kako tradicionalne jedi preoblikovati z novimi pristopi. Njena pogruntavščina je tudi sladica, posvečena skladatelju Hugu Wolfu. In še zanimivost - skladatelj, ki se je torej rodil prav v Slovenj Gradcu, je umrl leta 1903, torej prav v letu, ko je vrata odprla gostilna Ane Murko.

Danes torej jedi vrhunske kulinarike, ki jo vnašata "mlada dva", prepletajo s tradicionalno kuhinjo, ponudbo malic in tudi odojka, po katerem so bili nekdaj zelo prepoznavni. Pri slednjem prednjači Cvetkin mož Vinko, poznan je predvsem po stejkih in drugih vrstah mesnih jedi. V prvi vrsti pa po tenis centru, ki ga je naredil nedaleč stran in pri čemer mu prav tako že pomaga sin Dejan. Če je torej Lucija že od mladih let vpeta v delo v gostilni, oba z Anžetom imata tudi fakultetno izobrazbo s področja gostinstva ter se ves čas izobražujeta na teh področjih, pa je bila Cvetka v to delo primorana vstopiti.

Še danes dobi solzne oči, ko pogleda "atekovo" sliko nad vrati jedilnice. Hinko je namreč nenadoma umrl pred dobrimi dvajsetimi leti in takrat je morala na hitro prevzeti gostilno, čeprav je imela druge poklicne želje. Toda ker je bila gostilniški otrok, je zmogla in uspela. Zelo se je nadelala zlasti v času, ko sta bila otroka še majhna, možu pa je tudi želela pustiti, da je uresničil svojo željo po tenis centru, je še delila svojo zgodbo z nami. S Cvetko, ki je dobila ime po svoji mami, torej gre priimek Murko naprej - in tudi z Lucijo, četudi sta obe poročeni. Tudi moški, ki so vstopili v družino, torej ne le nadaljujejo tradicijo Murkovih, ampak nosijo tudi to ime oziroma priimek.

Kmalu bo torej lahko Cvetka povsem izpregla ter se še več posvečala svojim potomcem, tudi šesti generaciji, ki je torej že tukaj. Dodajmo še, da ob novih zamislih in projektih družina ohranja tudi obljube prednikov. Ena je vsakoletno srečanje osamosvojiteljev ob pasulju. Hinko Murko ga je obljubil po mirnem odhodu vojaške kolone mimo gostilne julija 1991, njegovi nasledniki pa običaj nadaljujejo. V hiši se tako prenašajo recepti, delo in spomini. Prihajajo domačini in tujci, gostje iz oddaljenih krajev. Peta generacija vsemu dodaja svoje okuse, pristope, steklenice in zamisli za prihodnost, a kar je najbolj pomembno - ohranja pristnost, domačnost in toplino.