Ljubezen ni lastninjenje, ni trgovanje in ni prosjačenje. Ljubezen je svoboda: način, kako vidimo drugega kot bitje – ne kot vir varnosti, potrditve ali identitete. Ko utihne strah, se ljubezen sama pokaže. Opisovati ljubezen predvsem kot značilnost razmerja moški – ženska je preveliko siromašenje tega najčudovitejšega občutka.
Stara ljudstva so imela ljubezen za temelj skupnosti. V indijski tradiciji so razlikovali vsaj štiri vrste ljubezni: prema (duhovna, čista, brezpogojna), kama (erotična, čutna, romantična), bhakti (predanost; ljubezen do božanstev) in sneha (nežna, topla naklonjenost). Podobne oblike so poznali tudi stari Kitajci in Hebrejci. Še največ različnih tipov ljubezni so opisali stari Grki: agape (brezpogojna, nesebična, darujoča), philia (prijateljska, tovariška), eros (strastna, erotična, telesna), storge (med starši in otroki), ludus (spogledovanje, lahkotno zapeljevanje), pragma (zrela, praktična ljubezen, ki raste skozi čas), philautia (ljubezen do sebe) in mania (pretirana, obsesivna ljubezen). Ljubezni je veliko in vsaka je drugačna. Enkratna. Veličastna. Neponovljiva. Ponuja smisel.
Kaj je ljubezen
Ko govorimo o brezpogojni ljubezni, ne zanikamo čustev. V odnosih so čustva živa, spreminjajo se: bližina, ranljivost, navezanost, strast. Poleg ljubezni kot doživljanja obstaja še ljubezen kot orientacija: notranja drža, iz katere ravnamo. Čustva nihajo, orientacija pa lahko ostane – kot svoboda, dobrohotnost, resnicoljubnost in sposobnost videti drugega kot bitje.
Ljubezen ni proizvod uma v smislu misli, ki je vedno prepletena s spominom, preteklostjo in pričakovanji. Misel je pogosto "včeraj" in "jutri". Ljubezen pa se najčisteje pokaže v zdaj – ko ne delujemo iz strahu in avtomatike spomina.
Sovraštvo ni nasprotje ljubezni, to je ravnodušnost
Vsakič, ko pomislimo (ali rečemo) "ljubim te, ker ..." ali "ljubi me, ker ...", v ljubezen vstopi "trgovina". Takrat ljubezen postane pogoj. Postane pogodba. Postanemo trgovci z nečim, čemur radi rečemo ljubezen, a to je lahko predvsem nagrada ali plačilo: da nismo sami, da se ne počutimo osamljeni, da smo varni, pomembni, spoštovani, potrjeni, zadovoljeni ... Primer: "Ljubim te, ker mi daješ mir" lahko v ozadju pomeni: "Če mi ga ne boš več dajal/a, bom odšel/la." Ali: "Ljubim te, ker me občuduješ" lahko hitro postane: "Če me ne občuduješ, se sesujem." To ni zlo – je pa odvisnost.
Resnična, brezpogojna ljubezen ni zgolj čustveno stanje. Ima čustveno razsežnost, a ni odvisna od čustvenih nihanj. Je stanje zavesti: način, kako vidimo drugega. Resnična ljubezen ne izhaja iz potrebe, da nekaj dobimo. Je notranje čutenje, ki ni pogojeno z ničimer, ki ne potrebuje ničesar, da bi lahko obstajalo. Ne reče "ti si moj/a", ampak "ti si". Takšna ljubezen ni odvisna od odnosa; tudi če se odnos prekine, lahko takšna ljubezen (kot dobrohotnost, kot iskren "naj ti bo dobro") ostane. Nima roka trajanja. Rodi se, ko "jaz" – kot zahteva in pričakovanje – utihne. Primer: Ko se dva človeka razideta, lahko eden še vedno reče: "Želim ti dobro. Ni potrebno, da si z menoj." Drugi pa reče: "Če nisi z menoj, ti bom uničil življenje." Prvi je bliže ljubezni, drugi je bliže strahu in posesivnosti. To je ljubezen, ki ni navezanost v smislu posedovanja. Ljubezen je svoboda. V svoji najvišji obliki ni odvisna od "objekta", ki ga moramo imeti, da bi sploh lahko ljubili.
Partnerska ljubezen brez lastninjenja
Brezpogojna ljubezen ni ljubezen "brez razmerja"; je kakovost bivanja, ki odnos bogati. Ne duši, ampak osvobaja. "Izbiram te. Vidim te. Sprejemam te. Ne posedujem te." To so besede iz svobode, ne iz strahu. Brezpogojna ljubezen je mogoča, ko partnerja nista ujetnika drug drugega: ko se ne poskušata spreminjati, ker bi se bala izgube; ko ni manipulacij ali trgovine; ko se ne držita skupaj iz panike, temveč iz izbire. Primer: Partnerja se sporečeta. Ena možnost: kaznovanje, tišina, grožnja z odhodom ("da se boš naučil/a"). Druga možnost: "Povej mi, kaj je v ozadju. Jaz povem svoje. Poiščeva rešitev." Prva je nadzor, druga je odnos.
Ljubezen, če je ljubezen, je brezpogojna v tem smislu, da ni pogodba. Če je ljubezen, je v njej svoboda – in zato ni odvisnosti v smislu posedovanja. Na ljubezen smo navajeni gledati kot na vir trpljenja, skrbi in stalne tesnobe. A če res ljubimo partnerja, mu privoščimo vse najboljše – tudi takrat, ko to boli naš ego. (To ne pomeni, da nimamo meja; pomeni, da meje niso rojene iz maščevanja ali nadzora.) Dogovori v odnosu (tudi ekskluzivnost) sami po sebi niso problem. Problem je, ko postanejo orožje strahu: ko se iz dogovora rodi nadzor, iz zvestobe lastnina in iz bližine ujetništvo. Takrat "ljubezen" postane sistem varovanja ega. Primer: Zahteva po geslih, lokacijah in nadzoru "ker me ljubiš" je v resnici nezaupanje. Dogovor je lahko zdrav; nadzor pa ni dogovor, ampak strah. Obstaja ljubezen brez spoštovanja in spoštovanje brez ljubezni. Ljubimo (mar nam je) ne zato, ker je nekdo "vreden", in spoštujemo ne zato, ker ljubimo. Po drugi strani pa je ljubezen brez spoštovanja najpogosteje nesrečna ljubezen – ker hitro postane slepa, odvisna ali ponižujoča.
Prosjačenje ljubezni ni ljubezen
Odrasel človek postavlja meje, izrazi željo (ne zahteve), sprejme "da" in "ne", ohranja dostojanstvo in ne izgubi sebe zaradi drugega. Ko nekdo začne prositi ali moleduje, se pogosto zgodi psihološki premik: iz odraslega stanja pade v otroško stanje. To je regresija v strah pred izgubo, strah pred zavrnitvijo, strah pred zapuščenostjo, potrebo po potrditvi. Tak človek ne deluje več iz moči, ampak iz pomanjkanja. Boji se, da bo zapuščen; verjame, da ni dovolj; preveč se trudi; prosi za drobtinice pozornosti; misli, da je ljubezen nekaj, kar lahko izgubi. To ni ljubezen. Ljubezen reče "izbiram te", prosjačenje reče "potrebujem te, da preživim". Čustveno ranjen, prestrašen, negotov človek je odvisen od zunanje potrditve in prepričan, da je treba ljubezen zaslužiti. Na drugi strani te zgodbe so ljudje, ki začutijo, da potrebujemo njihovo ljubezen, da smo odvisni od njih – in to začnejo zlorabljati. To vodi v še globlje konflikte, ki se včasih končajo tudi tragično. Tisti, ki prosjači in moleduje, ni slab človek. Je človek, ki trpi. Dokler ga vodi ranjenost, odraslost težko pride v ospredje.
Skrb ni ljubezen
Ljubezen težko obstaja tam, kjer prevladuje strah. Strah jo izkrivi, ker vodi do obrambnih mehanizmov, omejevanja in ločevanja med ljudmi. Skrb je pogosto način izražanja strahu: želja po nadzoru; nezaupanje v lastne sposobnosti, da bomo uspešno reševali težave; nezaupanje drugim, da so sposobni reševati svoje. Skrb je iskanje gotovosti v namišljeni prihodnosti – drugo ime za strah, da se nekaj ne bo zgodilo po naši volji. Tu je koristna ločnica: obstaja odgovornost, ki je mirna in prisotna, in obstaja zaskrbljenost, ki je tesnobna in nadzirajoča. Prva je lahko izraz ljubezni; druga je izraz strahu.
Ljubezen do resnice
Ali je možna ljubezen brez resnice? Ali je možno ljubiti sebe brez iskrenega opazovanja, brez resnice o samem sebi? Ali je možno ljubiti neznanega ali neznano? Ljubezen do resnice ni stanje uma, prav tako ni proces v običajnem smislu. Je iskrena predanost iskanju spoznanja, ki vodi do razumevanja narave obstoja. To ni zgolj znanje iz knjig; tega znanja nas ne more naučiti nihče drug. Ta predanost izhaja iz spoznanja, da nevednost vodi k napačnemu dojemanju sebe kot ločenega od drugih – to pa preprečuje resnično ljubezen, povezanost in sočutje. Pomeni življenje v skladu z resnico: težnjo k odkrivanju in udejanjanju resnice v svojem življenju. Resnica ni samo teoretični koncept; je način bivanja, ki prežema vse vidike življenja.
Nasprotje ljubezni
Nasprotno od mnenja mnogih sovraštvo ni nasprotje ljubezni. Sovraštvo je še vedno odnos; še vedno smo vpeti v drugega, še vedno obstaja čustvena vez – le da negativna, destruktivna, uničujoča. Pravo nasprotje ljubezni je ravnodušnost: v odnosu ni topline, ni sovraštva, ni navezanosti, ni skrbi, ni zanimanja. Ravnodušnost je popolna odsotnost povezanosti. Če ljubezen reče "vidim te", ravnodušnost reče "ne obstajaš". To je eno najglobljih nasprotij ljubezni. Obstaja še globlje nasprotje ljubezni: to je strah. Strah zapira srce, ustvarja posesivnost, ljubosumje, odvisnost, manipulacijo, beg, agresijo. Strah preprečuje ljubezen.
Ko ni trgovine, ko ni lastninjenja in ko ni prosjačenja, ostane prostor, v katerem drugega vidimo kot bitje. V tem prostoru so resnica, svoboda in spoštovanje – šele tam postane odnos resnično ljubeč.
