V politiki je včasih dovolj, da se spremeni oblast, pa se spremenijo tudi številke. V slovenski migracijski politiki so se letos precej izrazito. Slovenija je Hrvaški do konca oktobra predala 479 tujcev, v celotnem preteklem letu le 55. Skoraj devetkrat več. Za novo desnosredinsko koalicijo, ki je strožji odnos do nezakonitih migracij postavila med svoje prednostne naloge, je to lahko priročen dokaz odločnosti. Toda od kdaj uspešnost države merimo predvsem s številom ljudi, ki jih je poslala nazaj čez mejo?
Notranji minister Franci Matoz je hitrejše vračanje tujcev napovedal že ob kandidaturi. Zdaj ima številke, ki jih lahko postavi ob svoje obljube. A sporazum o predaji in prevzemu tujcev med Slovenijo in Hrvaško ni nastal letos. Prav tako niso nove pristojnosti policije. Je torej prejšnja oblast te možnosti uporabljala manj dosledno ali jih sedanja uporablja bolj zavzeto? Morda je del odgovora tudi v novih evropskih pravilih. A če se je z menjavo oblasti spremenila predvsem politična volja, potem bi bilo dobro vedeti, kaj je bilo prej drugače. In predvsem, ali je strožja politika tudi pravičnejša.
Pri tem je zanimiv še en obrat. Oblast, ki je politično zrasla tudi na zahtevah po odločnejšem nadzoru migracij, je odpravila začasni nadzor na mejah s Hrvaško in Madžarsko. Kolone so se skrajšale, prehajanje meja je postalo preprostejše, vračanje tujcev pa intenzivnejše. Za ene manj ovir, za druge več postopkov. Očitno meja ni nujno najbolj stroga tam, kjer stojijo policisti, ampak tam, kjer država odloča, kdo sme ostati.
Izpolnjena politična obljuba ni nujno družbeni uspeh
Še bolj pomenljivo je, da se vse to dogaja v času, ko evropska statistika kaže upad števila nedovoljenih prehodov. Na zahodnobalkanski poti jih je bilo letos občutno manj kot lani. Slovenija pa predaja bistveno več tujcev Hrvaški. Resda gre za različna kazalnika, toda prav zato bi bilo preveč preprosto letošnji porast pripisati samo uspešnosti nove oblasti. Migracije niso tekmovanje, v katerem zmaga država, ki največ ljudi preda sosedom.
Toda v političnem besednjaku ljudje hitro postanejo številke. Govorimo o predajah, prevzemih, evidencah in odstotkih, precej manj pa o tem, kaj takšni postopki pomenijo za posameznika. Ne gre za to, da bi država morala opustiti nadzor meja ali dovoliti bivanje vsakomur, ki vanjo vstopi. Gre za to, da nezakonit prehod meje še ne izbriše človekovih pravic. In da hitrost postopka ni vrlina, če pri tem zmanjka časa za presojo človekovih okoliščin.
Slovenija od Hrvaške zahteva doslednejše evidentiranje migrantov. Prav je, da evropska pravila veljajo za vse. Toda evropska migracijska politika se vse bolj vrti okoli vprašanja, katera država bo prevzela odgovornost za človeka, in vse manj okoli tega, kako mu zagotoviti pošteno obravnavo. Odgovornost pa ni nekaj, česar se država znebi že s tem, da človeka preda sosedom.
Nova oblast lahko pokaže, da izpolnjuje svoje napovedi. Toda izpolnjena politična obljuba še ni nujno tudi družbeni uspeh. Število predanih tujcev pove, kako odločno država izvaja določeno politiko, precej manj pa o tem, kako odgovorno jo izvaja. In če bo merilo uspešnosti predvsem to, koliko ljudi smo poslali drugam, bomo morda nekoč ugotovili, da smo pri preštevanju tujcev pozabili prešteti tudi posledice svojih odločitev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
