Deveti dan, petek, 1. maja 2026
Praia de Ingrina–Lagos
36 kilometrov, 12 ur hoje
Če kdaj slišim ime Evklid, se pred menoj izriše podoba Grka z brado, dolgimi lasmi in v tuniki, kako kakih 300 let pred našim štetjem učenjaško zre v zvitke papirusa, piše in riše ter za prihodnost človeštva sistematično utemeljuje klasično matematiko, ki temelji na geometriji, kot jo je opisal v svojem delu Elementi. To je klasična geometrija, v kateri veljajo običajna pravila našega vsakdanjega prostora: skozi dve točki lahko potegnemo eno samo premico; vsota kotov v trikotniku je 180 stopinj; vzporedni premici se nikoli ne srečata … in nadaljnji izreki. Brez Evklidove geometrije si stoletja ne bi znali razložiti prostora, v katerem živimo.
Ko sem 1. maja ob sedmih zjutraj v Sagresu Evklida srečal v živo, ta ne bi mogel biti bolj drugačen od tistega, ki sem si ga predstavljal ves ta čas.
Ura je zvonila ob pol šestih zjutraj. Disciplinirano smo vstali, Renny pa je vklopila aplikacijo, da bi čim prej priklicala Uber in nas spravila na start današnje etape.
Aplikacija je nekaj časa mlela v prazno, potem pa sporočila, da ni na voljo nobenega voznika. Seveda, bil je praznik dela in zgodnja ura.
Razmišljali smo o naslednjih korakih. Mojca je poklicala lokalno taksi službo, avtomatska tajnica pa je sporočila, da nam bodo vrnili klic takoj, ko bo mogoče. Renny si je naložila novo lokalno aplikacijo za krajevne prevoze, ki je bila enako neodzivna.
Čas je mineval, nas pa je čakalo dobrih dvanajst ur hoje.
Čez slabo uro se je Uber le zbudil.
Voznik po imenu Evklid je potrdil, da bo čez nekaj minut pri nas.
Kmalu se je z glasnim športnim avtomobilom strupeno modre barve pripeljal ebenovinast dvajsetletnik. Oblečen je bil v svileno trenirko, obute je imel natikače, iz zvočnikov mu je donela rap glasba, na nosu pa je imel tako temna očala, da sem se spraševal, ali sploh vidi, kje vozi.
"Evklid?" sem vprašal.
Suvereno je pokimal in pomignil, naj vstopimo.
Pomislil sem, da bi se pri njem morda lahko srečali tudi dve vzporedni premici.
Slabe četrt ure vožnje in že smo bili na izhodišču, na plaži Ingrina, kjer smo včeraj popoldne zaključili pot. Gostilna je bila seveda še zaprta, tri Nemke nedaleč stran pa so na tla položile telefon, pritisnile na samosprožilec in se fotografirale, vse vesele, da so točno zdaj na tej lokaciji.
Posnemali smo jih: tudi v nas se je naselil zanos, saj je bil pred nami zadnji pohodni dan.
Proti Lagosu
Ko smo dan poprej od svetilnika na skrajnem jugozahodu Portugalske naposled zakorakali proti vzhodu, se je, kljub temu da smo še vedno hodili ob oceanu, ta začel opazno spreminjati. Medtem ko na območju okoli Sagresa kdaj veter lahko zapiha tako močno, da s klifov pomeče ljudi v morje in jih ob koničastih skalah zmečka pobesneli ocean, se je tod naprej zdelo, da kaj takega skoraj ni več mogoče; po malem se je že čutil vpliv Sredozemskega morja, ki je precej bolj umirjeno od Atlantika.
Seveda pa to ne pomeni, da je pot tu zaradi tega kaj manj naporna. Celo nasprotno: na tej relaciji glede na razdaljo pohodnik premaga največ višinskih metrov. Oceanska obala je tukaj izredno razgibana, klife, visoke nekaj manj kot sto metrov, ves čas prekinjajo izlivi rečic in potokov, ki so v tisočletjih ustvarili dolinice. Do njih se je treba najprej strmo spustiti, potem pa se na drugi strani spet dvigniti na enako višino. Če ima pohodnik po dobrem tednu utrujene mišice ali ga bolijo kolena, bo ta del poti zanj kar preizkušnja, zato si nekateri zanj vzamejo tudi tri dni. Tako smo v eni od tavern ob morju srečali živahni Američanki, ki sta si za celo Ribiško pot vzeli vsaj štiri dni več kot mi. Lep del upočasnitve sta odmerili prav temu delu poti.
A obenem so to lepi, odmaknjeni predeli. Spusti k plažam, ki so tu spet pogostejše, večje ter daljše, odkrijejo skrite dragulje, ki jih običajen turist v teh krajih ne najde, saj do njih vodi le slepa ozka pot, ki se konča tik od plaži.
V tem pa se skriva tudi njihov čar. Ko sva tod z Renny hodila januarja, sva v enem od zalivov, kjer se je v ocean lenobno izlivala široka reka, kockasta cesta pa se je v lepi ravnini zaključila tik ob obali, naletela na nekakšno komuno treh ducatov avtodomov in bivalnih kombijev, ki so se v blagi zimi tu kar naselili: otroci iz raznih družin so se skupaj igrali na plaži, odrasli so popravljali surfe, brkljali okoli avtomobilov in pekli na žaru, mladi so izvajali akrobatske vragolije na plastičnih trakovih, napetih med drogovi, si vrteli glasbo na plaži … Vstopila sva v začasno naselbino, ki se ni ozirala na čas in svet daleč stran.
Zdaj je bilo na isti lokaciji zgolj nekaj bivalnih vozil. Bližina turistične sezone je vse, ki imajo radi odmaknjenost in mir, pognala proti novim obzorjem.
V Salemi, nekdanji ribiški vasici, kjer so čolne še nedaleč nazaj vlekli neposredno na plažo, ulov pa razkladali pred hišami, stisnjenimi med nizke klife in odprto plažo, zdaj pa je prerasla v turistično in apartmajsko naselje, smo spili prvo kavo in si z veseljem privoščili zdaj že tradicionalni pastel de nata.
Dekleti sta bili vzneseni: hvalili sta mojo organizacijo, od logistike do prenočišč, in potrdili, da bi še kdaj naročili in uporabili moje agencijske storitve. Smejali smo se. Lagos, naša končna destinacija, je že bil v naših mislih.
Vendar je bilo do njega treba še kar nekaj prehoditi.
Iz taksi službe so nam (šele zdaj) sporočili, da nam danes ne morejo zagotoviti nobenega vozila.
Nekaj ur hoje kasneje smo hitro pomalicali v slikoviti obmorski vasici Burgau. Stisnjena je v naravno kotanjo med nizkimi klifi, hiše se spuščajo proti morju po ozkih, vijugastih ulicah, skoraj vse poti pa vodijo na plažo. Bila je polna turistov, tistih z nahrbtniki je bilo vse manj. Od tod naprej se je začel odpirati drugačen svet: bolj urban, bolj obiskan, vse bolj sredozemski, ki nam je tako poznan.
Podobno je bilo tudi v Luzu, zadnjem naselju pred Lagosom, kamor smo prišli že pozno popoldne. Tu je pohodnik, poleg utrdbe Fortaleza da Luz, ki je bila del obalne obrambe Algarveja pred različnimi grožnjami z morja v zgodnjem novem veku, deležen prave obalne rive, sprehajališče bi lahko pobegnilo tudi iz kakega hrvaškega obmorskega mesteca. Ob plaži, kjer je bil že čisto poletni živžav, se vrstijo lokali, in nismo mogli mimo, ne da bi se na kratko ustavili in použili še ta počitniški trenutek.
Vedeli smo, da se ti počasi iztekajo.
Kar je za nekoga konec, je za drugega začetek
Na vrhu zadnje naslednje vzpetine nas je pričakal Torre da Luz, ostanek sistema obalnih stražnih stolpov, ki so jih Portugalci postavljali vzdolž algarvejske obale predvsem zaradi obveščanja pred napadi piratov, potem pa smo se lagodno spustili v obalno predmestje Lagosa. Na zadnjem kilometru divje obale nas je dohitel bradati mož, napravljen v trpežna pohodniška oblačila. Videti je bil kot gozdni človek. Z dolgimi in hitrimi koraki je hitel k cilju.
"Ste prehodili Ribiško pot?" sem ga vprašal, potem ko je povedal, da je Poljak.
"Da, v sedmih dneh," je odvrnil, "zdaj se mi že mudi naprej, k družini."
"Kje pa ste spali danes?" me je zanimalo, da bi lahko ocenil njegovo današnjo hitrost hoje.
Skomignil je z glavo in z njo trznil vznak: "Ne vem. Daleč nazaj, nekje v gozdu …"
Naše zadnje prenočišče, apartma v nenavadni, že malo ofucani zgradbi, v kateri so pomešane tako hotelske nastanitve kot zasebna bivališča, je bilo nedaleč stran. Odšli smo do njega, se osvežili, iz nahrbtnikov odložili nepotrebne stvari ter se odpravili naprej, da bi še pred mrakom prišli do uradnega konca poti.
Ta sklepni del je v resnici veličasten. Kar nekaj kilometrov obalnega dela Lagosa, enega ključnih zgodovinskih mest južne Portugalske z dolgo, že antično, a tudi temačno zgodovino (tu je bila največja tržnica s sužnji, ki so jo odprli že sredi 15. stoletja), danes pa enega najživahnejših obmorskih središč Algarveja, je namreč obokanih s potmi, postavljenimi na lesene deske, kar tvori priljubljeno organizirano sprehajališče.
Scenografija, po kateri vodi ta labirint poti, ki se marsikje spuščajo vse do obale, vseskozi nudi fascinantne razglede na ostre in razčlenjene klife in je prava turistična atrakcija. Čeprav je bil že mrak, Mojca, ki je bila tu prvič, ni izpustila skoraj nobenega ovinka, kar stekla je do vsakega razgledišča, da bi se naužila skalnatih razgledov, saj ocean tu sije v drugačni podobi. "Sem se moram še kdaj vrniti," je vzkliknila, "s seboj pa bom pripeljala tudi hčerki."
Scenografija, po kateri vodi ta labirint poti, ki se marsikje spuščajo vse do obale, vseskozi nudi fascinantne razglede na ostre in razčlenjene klife in je prava turistična atrakcija
Renny je bila iz kilometra v kilometer bolj vznesena. Ni si mislila, da bo Ribiško pot zmogla v celoti, zdaj pa, ker je vedela, da je do cilja le še nekaj kilometrov, so jo vse bolj prevzemala čustva. Tik preden smo s te lesene poti stopili nazaj na trdna tla, nam je nasproti prišel pohodniški par z ravno prav velikima nahrbtnikoma.
Zdelo se mi je, da sta ravnokar začela Ribiško pot.
Njima pa se je zdelo, da smo jo mi ravnokar končali.
Pokimali smo si.
Ko smo šli drug mimo drugega, sem za hip obrnil glavo.
Ravno sem ujel njun pogled, ko sta gledala za nami.
Kar je za nekoga konec, je za drugega začetek.
***
Zadnji kilometri poti se odvijejo ob mestni obali, in čeprav smo bili utrujeni od celodnevne hoje in je bilo za nami skoraj 40 kilometrov, so naše noge kar hitele naprej. Malo po deveti zvečer smo potem le prišli na konec (ali pač začetek) poti, ki je tik ob železniški postaji. Če bi želeli, bi se lahko z vlakom odpeljali naprej, v neznano.
Dekletoma se je v očeh nekaj lesketalo.
Tudi jaz nisem bil povsem ravnodušen.
Ravno toliko smo bili vznemirjeni, da smo začeli debato z dvema lokalcema, ki sta prišla mimo iz bifeja na železniški postaji. Prosili smo ju, da posnameta nekaj fotografij z nami na cilju. Pohvalila sta nas, potem pa začela razlagati o drugih pohodnih poteh tod blizu, ki bi jih nujno morali čim prej prehoditi.
"Ste jih vi prehodili?" me je zanimalo.
"Seveda ne!" sta se zasmejala, odločno odkimala in pokazala na svojo prekomerno težo. "Le kako bi lahko to storila!?"
Ena pot vodi v drugo, sem si mislil sam pri sebi; morda se še kdaj vrnem na to železniško postajo.
Morda takrat, ko bom svoj prosti čas začel šteti v tednih, ne pa več v dnevih.
***
Naslednje jutro z Uberjem ni bilo nobenih težav. Po nekaj minutah čakanja se je z električnim avtomobilom pripeljal obilni Portugalec in nas za približno enako ceno, kot če bi šli vsi trije z avtobusom, odpeljal do letališča v mesto Faro, dobro uro stran še naprej proti zahodu.
Med vožnjo se je prostoročno po telefonu vseskozi pogovarjal s prijateljem, s katerim sta obdelala svetovne, lokalne in osebne dogodke.
Jaz sem vso pot po malem dremal.
Mojca je kovala nove pohodniške načrte.
Renny je pazila, da ne bi zavili kam vstran.
Pred odhodom je bilo ravno še dovolj časa za dolgo kavo.
Zadnji pastel de nata je bil še posebej sladek.
Ko sem se po stopnicah dvigoval v letalo, sem za trenutek obstal.
Vdihnil sem zrak, ki je bil prepojen z Atlantikom.
V dobrem tednu hoje po Ribiški poti od Sinesa do Lagosa se je vsaka pora mojega telesa in duha dodobra prepojila z njim.
Kmalu se spet vidimo, sem zašepetal sam pri sebi.
Morda na kakem drugem delu njegove evropske obale.
Kmalu.
* Konec
