Če se slovenski pohodnik želi pred odhodom na portugalsko Ribiško pot poučiti o tamkajšnjih krajih in ljudeh, ima na voljo nekaj knjig v slovenščini, vendar jih ni prav v izobilju. Leta 1956 je v potopisni zbirki Globus izšla biografija najbolj znanega portugalskega morjeplovca Vasca da Game, ki jo je napisal Rus Konstantin Ilič Kunin, enako kot naslednje knjige jo lahko zagotovo dobite v knjižnicah ali v antikvariatih. Dobrih deset let kasneje, leta 1967, so v isti knjižni zbirki objavili Poletje na Portugalskem, kar podroben potopis s precej zgodovinskega ozadja, njegov avtor pa je Čeh Roman Vlach (prevedeno imamo tudi njegovo turško Anatolsko obalo). Leta 2014 je pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik v zbirki S poti Cankarjeve založbe objavil humorni potopis En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo, v njem pa popisal triletno obdobje, ko je s svojo družino tam bival in po Portugalski tudi potoval. Za oris polpreteklega zgodovinskega ozadja na Portugalskem pa priporočam roman Vrnitev, ki ga je v prevodu Barbare Juršič leta 2014 izdala Cankarjeva založba, v njem pa portugalska pisateljica Dulce Maria Cardoso (1964) – na podlagi lastnih mladostnih izkušenj – popisuje vračanje Portugalcev iz njihovih nekdanjih kolonij v Afriki. Kolonijam so leta 1974 vrnili samostojnost, že tako revna Portugalska pa je takrat poskušala sprejeti in integrirati več kot pol milijona "afriških" Portugalcev.
Seveda lahko posežete tudi po drugih leposlovnih delih od romanov nobelovca Joséja Saramaga prek Spodbujanja krokodilov Antónia Loba Antunesa, ki se je letos poslovil, do Knjige nespokoja poeta Fernanda Pessoe naprej itn. Življenje na Portugalskem tematizira tudi Mimi Podkrižnik v romanu Čista sreča. O lepoti atlantske obale pa je morda najbolj doživeto pisala portugalska pesnica danskega porekla Sophia de Mello Breyner Andresen (1919–2004). Ena od njenih pesniških zbirk je Ime stvari (O Nome das Coisas), takole pa gre naslovna pesem (v mojem prevodu):
Stvari bom imenovala po njihovem imenu.
In tako bo morje morje
in reka reka
in kamen kamen.
In človek bo človek.
Dekleti sta vriskali za menoj, mene pa je neslo naprej
Sedmi dan sreda, 29. aprila 2026, Barranco da Fonte–Villa do Bispo
30 kilometrov, 10 ur hoje
Pred nami je bilo morje, bile so reke in kamni ter skale, a tudi kakih deset ur hoje, zato smo se že pred sedmo v jutranji oblačni svežini spravili na pot. Asfaltna cesta, po kateri smo zakorakali, je svoj čas doživela veliko obnov, bila je zaflikana z asfalti različnih odtenkov in starosti na skoraj vsakem kvadratnem metru. Pripovedovala je pretekle zgodbe Algaverja, najjužnejše portugalske pokrajine, kjer denarja nikoli ni bilo v izobilju, še največ so ga v zadnjem obdobju prinesli turizem in tisti premožnejši ljudje, ki so si na sredozemskem delu portugalske obale postavili razkošne počitniške hiše.
Asfaltna cesta se je kmalu prelevila v rdečkast makadam, podoben tistemu v daljni Avstraliji, pred seboj pa smo v daljavi spet zagledali ocean, ki smo se mu diagonalno približevali v zmernem spustu. Nekaj časa smo tako hodili nad njim, potem pa nas je premamila dolga peščena plaža in jutranja fatamorgana oceana se je preobrnila v našo resničnost.
Stekel sem po plaži in se prepustil blagemu oceanskemu vetriču, bos sem zakoračil v Atlantik, ki je bil še jutranje počasen, ter s čevlji v roki kar čofotaje po njem nadaljeval pohod. Dekleti sta vriskali za menoj, mene pa je neslo naprej, vse do konca dvokilometrske plaže, ko sem se le obrnil in bil priča najlepšemu pogledu na vsej poti: žena Renny in prijateljica Mojca sta živahno korakali po plaži, vneto klepetali in s korakom vštric energično stopali po jutranje oprani mivki. Dvignil sem telefon in naredil serijo posnetkov, primernih tudi za naslovnico kake knjige.
Že nekaj zadnjih dni sem bil Mojci prav hvaležen: z dolgimi pogovori je znala zamotiti mojo ženo, da je po tednu dni hoje čisto pozabila tako na poškodovano koleno kot tudi na utrujenost. Rezultat tega je bil, da se je Renny vse krepkeje lotevala vsakega novega pohodnega dneva, začetna nelagodnost, ko je bilo treba prehoditi enoinpoldnevno etapo, se je razblinila in kilometri so vse hitreje ostajali za nami.
Na koncu plaže smo prečili ustje potoka, se povzpeli po klifih nad obalo in se kake pol ure kasneje že znašli v Carrapateiri, edinem večjem naselju na današnjem odseku, nekdanji ribiško-kmečki skupnosti, tradicionalno odvisni od skromnih virov morja, vetra in peščenih tal. Carrapateira, kot mnoga naselja ob oceanu, leži nekoliko v notranjosti in na rahli vzpetini nad obalo. Tudi tu so se ljudje namenoma umaknili neposrednemu stiku z oceanom, ki nikoli zares ne miruje.
Vas nima monumentalnih stavb ali izrazitega središča; vse deluje začasno, kot da bi se lahko hitro razpršilo nazaj v pokrajino, iz katere je nastalo, in komaj smo našli odprto kavarno, kjer so se krepčali tudi drugi popotniki in kolesarji. Hitro smo pomalicali in podaljšali naprej, v surovo pokrajino, ki je bila pred nami.
V naslednjih urah je teren, skupaj z oceanom, od nas zahteval kar nekaj moči: izmenjevali so se strmi spusti do precej grobe in nazobčane oceanske obale, na drugi strani pa so nas pričakali kratki in naporni vzponi, ki so preizkušali naše moči. Nasproti sta nam prišli dve ženski pohodni ekipi: prvo so sestavljale z energijo nabite Nemke; v brezhibni športni opremi in z majhnimi enodnevnimi nahrbtniki so bile videti kot prvovrstna reklama za agencijo, ki jih je pripeljala na to pot (tega je na Ribiški poti veliko: agencije, tudi slovenske, ponujajo enotedenski aranžma, med katerim prehodiš približno polovico Ribiške poti in si vsak dan deležen tako dostave na začetek etape kot tudi transferja do prenočišča ob koncu etape). Drugo ekipo pa so z enakimi majicami, na katerih je pisalo Sisters of Trail (Pohodniške sestre), sestavljale precej srčne in sproščene Čehinje, ki so se ustavljale na razglednih točkah in skušale s skupnimi fotografijami še okrepiti svoje sestrstvo. Z veseljem sem jim fotografsko asistiral.
Zgodaj popoldne, še v pripeki, smo prišli do mesteca Villa do Bispo, od koder smo se, ker tu ni bilo prenočišča, z Uberjem odpeljali v Sagres, najpomembnejše mesto na naši poti, nekoč ribiško naselje na skrajnem jugozahodu Portugalske, danes pa precej turistično in znano po svoji zgodovinski povezanosti s Henrikom Pomorščakom in bližnjem rtu São Vicente.
Na tej lokaciji smo načrtovali dve prenočitvi.
Vendar to ni pomenilo, da smo imeli namen en dan počivati.
Visoki klifi in neobičajno naporni spusti
Osmi dan, četrtek, 30. aprila 2026, Villa do Bispo–Sagres–Praia de Ingrina, 30 kilometrov, 10 ur hoje
Ko sva z ženo januarja odšla na raziskovanje Ribiške poti, sva se po njej odpravila z drugega konca, torej iz Lagosa (ki je običajno cilj Ribiške poti) proti Sinesu (na katerem smo pred tednom dni začeli pot), to pa zato, da bi ob morebitni odločitvi za celotno prečenje poti po že prehojenem delu hodila na koncu in v drugi smeri.
Vendar pa to ni bil edini razlog. Bala sva se tudi, da bo ženino koleno do tukaj že obnemoglo in da bo zadnji pohodni dan, ko je bila načrtovana kar dvodnevna etapa od Sagresa do Lagosa, raje počivala in se do cilja pripeljala z avtobusom. Medtem pa bova midva z Mojco v res dolgem pohodnem dnevu premagala dobrih štirideset kilometrov s kar nekaj višinskimi metri.
Vendar pa se je med pohodom ta načrt spremenil.
Potem ko je žena brez večjih težav prehodila prvih devet etap (dobrih 160 km) vse do Ville do Bispo, je v njej vzniknila želja, da pot v enem zamahu tudi dokonča, skupaj z delom, ki sva ga prehodila že januarja. Samo odobraval sem lahko njeno ambicijo, saj sem tudi sam med svoje pohodniške dosežke rad vknjižil v celoti prehojene poti, če je le bilo možno, tudi v enem zamahu.
Seveda pa je to pomenilo, da smo morali danes podaljšati pot.
Zjutraj smo se tako – spet z Uberjem – iz Sagresa odpeljali nazaj do Ville do Bispo in v prijetnem hladu stopili na pot. Ta nas je vodila čez travnike, mimo gozdiča dreves, ki jih je upognil veter, mimo velikanskih agav in kaktusov z užitnimi oranžnimi plodovi, po mirni in samotni pokrajini, ki se je v tem jutru ni peš lotil še nihče.
Kako uro kasneje smo spet prišli do ocena. Z visokimi klifi in neobičajno napornimi spusti vse do obale se je tu pokazal precej drugačen obraz od severnejšega dela: kilometre peščenih plaž tu nadomeščajo ozki in grobi spusti s kratkimi skalnatimi zalivčki, ki odvračajo od tega, da bi se popotnik spustil do oceana in pomočil noge vanj.
Tukaj nekje sva z ženo januarja srečala Dava in kako uro smo skupaj koračili po tej poti, kar je bilo povsem dovolj, da je razkril svojo življenjsko filozofijo. Bil je poseben človek, ki je imel veliko raje svobodo kot denar.
Poučeval je filologijo na eni od irskih univerz, potem pa v svojih štiridesetih letih, nekje na polovici delovne dobe, ugotovil, da mu zmanjkuje časa za tisto, kar najraje počne: za potovanja in naravo. Spremenil je obstoječi delovni aranžma in se na univerzi dogovoril, da v sklopih letno oddela le en semester, pol delovnega leta, preostanek pa nameni potovanjem in šotorjenju sredi narave.
"Star sem šestinšestdeset let in za menoj je že več kot četrt stoletja vandranja po svetu," je razigrano rekel.
Najbrž je videl zavist na mojem obrazu, zato je hitro dodal: "Seveda pa ima ta svoboda in manj dela svojo ceno. Moja pokojnina je nizka, a naučil sem se shajati z njo. Potujem samo po tistih koncih sveta, ki si jih lahko privoščim."
Pri njem je čas tekel drugače. Medtem ko sva midva z ženo najinim pohodom odmerjala dneve, se je on pogovarjal v tednih: "Še kake tri ali štiri tedne bom na območju Sagresa, potem pa se bom najbrž za kak mesec premaknil v južno Španijo …"
"Kdo ve, kje se Dave klati zdaj," sem razmišljal pol leta pozneje, ko sem hodil po istem odseku poti.
Rdeče-beli svetilnik na visokem rtu São Vicente, skrajni jugozahodni točki našega pohoda, je bil vse bliže in kaki dve uri kasneje smo stali skoraj na "koncu sveta", kot so temu rtu rekli včasih. Ura je bila nekaj čez deseto dopoldne, stojnice s hrano so se šele odpirale, mi pa smo ob južni obali zložno nadaljevali peš proti Sagresu. Čeprav je vse do Gibraltarja to še vedno atlantska obala, se je po malem že začela spreminjati.
Postala je mehkejša.
Perceves – unikatna specialiteta
V Sagresu smo šele pri kavi po kosilu ugotovili, da smo jedli v restavraciji Museu do Perceve, poimenovani po eni najbolj nenavadnih in cenjenih morskih specialitet te obale. Perceves so majhni sorodniki rakov, morski vitičnjaki, ki se s pecljem trdno oprimejo skal v najbolj izpostavljenem pasu atlantske obale, kjer jih neprestano oblivajo in premetavajo mogočni valovi. Ime "gosji vratki" izhaja iz njihove oblike, saj pecelj spominja na dolg vrat z majhno glavo na vrhu. Njihovo nabiranje je nevarno delo: nabiralci (perceveiros) se v parih spuščajo po pečinah in jih z majhnim dletom previdno trgajo s skal. Takrat nam je postalo jasno tudi, kaj so počeli ljudje, ki smo jih zadnje dni opazovali na nevarnem skalovju sredi oceana – nabirali so "gosje vratke".
Prav zaradi težavnosti nabiranja so perceves dragi in imajo skoraj mitski sloves. V Sagresu smo jih zamudili – ne zato, ker jih ne bi želeli pokusiti, ampak ker smo za njih izvedeli prepozno.
Odločili smo se, da jih bomo pokusili kje drugje. Vendar jih vse do konca dneva niso imeli nikjer več.
Morda je tudi to del njihovega značaja: najprej moraš zanje vedeti, potem pa moraš do njih priti v pravem trenutku.
Pred nami je bil še zadnji pohodni dan.
* Se nadaljuje.
