Glive so z gozdom neločljivo povezane: razgrajujejo odmrlo snov, pomagajo drevesom pri oskrbi z vodo in hranili, so hrana živalim in na splošno nujne za kroženje snovi v naravi. Za preživetje dreves so nekatere vrste nepogrešljive, druge pa drevesom škodujejo, saj povzročajo bolezni gozdnega drevja, s čimer imajo pomemben vpliv tudi na gozdarstvo in kakovost lesa. Na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) gozdove usmerjajo sonaravno, večnamensko in trajnostno, pri čemer imajo glive svojo edinstveno vlogo. V času intenzivne gobarske sezone zato dodatno ozaveščajo o pomenu spoštovanju gozdnega bontona.
"Gobe oziroma glive, zlasti mikorizne glive, imajo v gozdnem ekosistemu izjemno pomembno mesto. Njihova vloga v gozdarstvu je pogosto prezrta, a brez njih bi gozdni ekosistemi delovali precej slabše, če sploh," poudarja revirni gozdar kranjske območne enote ZGS Rok Debeljak, sicer ljubiteljski poznavalec gob. Glive so posebno kraljestvo živih organizmov, kamor spadajo kvasovke, plesni in tudi gobe, pojasnjuje. Goba je del nekaterih gliv, ki ga običajno vidimo nad zemljo. To je pogosto plodišče glive, katere naloga je predvsem razmnoževanje. Večina glive je pravzaprav skrita v podlagi. Sestavljena je iz drobnih nitk, imenovanih hife, ki skupaj tvorijo micelij oziroma podgobje.
Gobe so izredno občutljive za spremembe v okolju – onesnaženje, spremembe v vlagi, reakciji tal (pH) in spremembe v vrstni sestavi rastlinja. Njihova prisotnost (ali odsotnost) je zato lahko indikator stanja gozdnega ekosistema. Ob tem pa številne redke vrste gob rastejo le v nedotaknjenih ali sonaravno gospodarjenih gozdovih, kar dodatno poudarja njihovo vlogo pri beleženju biotske raznovrstnosti. Ena glavnih funkcij gob v gozdu je po besedah Roka Debeljaka razgrajevanje odmrle organske snovi: lesa, listja, odmrlih živali in drugih organskih materialov, kar omogoča recikliranje hranil. Brez te funkcije bi se v gozdu nabirala plast nepredelanih ostankov, ki bi lahko bila debela tudi več kilometrov, tla pa bi postopoma izgubila rodovitnost.
Druga izjemno pomembna vloga gob je tvorba mikoriznih povezav, to je simbiotskega odnosa med glivami in koreninami rastlin, predvsem dreves. Drevo glivi dovaja ogljikove spojine (sladkorje, ki jih proizvede s fotosintezo), gliva pa mu v zameno omogoča boljši dostop do vode in mineralov (fosfor, dušik, mikroelementi). Sadike z mikoriznimi glivami so pod okriljem ZGS denimo sadili tudi na v kraškem požaru leta 2002 opustošenem Fajtem hribu. Mikorizne glive, kot so jurček, lisička, golobice in številne druge vrste gliv, s svojimi podzemnimi mrežami povezujejo različna drevesa in omogočajo prenos hranil med njimi, celo med različnimi vrstami.
Gobe so tudi pomemben, čeprav pogosto spregledan del prehrane številnih prostoživečih živali, pove vodja Službe za lovsko načrtovanje na ZGS Matija Stergar. Z njimi se prehranjujejo tako veliki rastlinojedi parkljarji (srnjad, jelenjad in divji prašiči) kot tudi medvedi in številni manjši sesalci (veverice, miši, voluharji itd.). "Pri nekaterih vrstah so gobe predvsem sezonska dopolnilna hrana, pri drugih so lahko pomemben vir hranil in vode. Z zaužitjem gob in izločanjem spor živali prispevajo k njihovemu razširjanju po gozdu ter s tem k širjenju in obnavljanju glivnih združb. Tako so gobe del prehranjevalnih povezav, ki povezujejo tla, rastline in živali," doda Stergar.
Gobe imajo v slovenski družbi tudi pomemben prehranski, rekreativni in kulturni pomen. Nabiranje gob je razširjena oblika prostočasne dejavnosti. Vodja Območne enote ZGS Kranj Martin Umek poudarja, da se nabirajo izključno nadzemni deli gliv, ki služijo glivam le v razmnoževalne namene. Množično nabiranje gob tako bolj kot glivam škoduje sicer. Škoduje gozdnemu ekosistemu z vznemirjanjem prostoživečih živali. Moteče je za lastnike gozdov, ki v svojem gozdu za gobe "tekmujejo" z drugimi nabiralci. Zaradi prekomernega prometa na gozdnih cestah je lahko v napoto tudi aktivnostim gozdne proizvodnje.
V gozdu se torej moramo obnašati kot gostje. Gozd je prostor svobode, a tudi odgovornosti. Zato ravnajmo tako tudi pri nabiranju gob. Nabirajmo le tiste, ki jih poznamo in ne spadajo med zavarovane vrste, drugih ne nabirajmo oziroma zlasti ne uničujmo.
